POSLANICA PAPEŽA LEONA XIV. ZA DAN STARIH STARŠEV
»Jaz te ne pozabim« (Iz 49,15)

Dragi bratje in sestre, po ustih pretoka Izaija Gospod obljublja, da ne bo nikoli pozabil nikogar izmed nas. Zagotavlja nam, da naše obraze nosi narisane na dlaneh svojih rok (prim. Iz 49,16) in da je njegova ljubezen večja od ljubezni matere do svojega otroka (prim. Iz 49,15). Prerok v nas pusti zaslutiti globok in jedrnat dialog, v katerem se Bog obrača na vsakega posebej in na samo ljudstvo in ga nagovarja s »ti«. Tudi danes lahko beremo te besede, ki se nanašajo na vsakega izmed nas, in vsak lahko sliši ta »jaz te ne pozabim« naslovljen nase.

To so besede, ki nas napolnijo s tolažbo in zaupanjem. So odgovor na boleč občutek, ki vznemirja srce: »Gospod me je zapustil, Gospod je name pozabil« (Iz 49,14). Kolikokrat se v Svetem pismu, zlasti v Psalmih, molitev rodi iz zmedenosti tistega, ki ima vtis, da njegovo življenje ni za nikogar zanimivo in je zapuščeno! Boleč občutek, da smo pozabljeni, žal združuje veliko ljudi in med njimi je veliko starejših.

Božja ljubezen, ki pa nikogar ne pozabi, se ponuja kot dejanje pravičnosti in odgovor na brezimnost, v kateri se preveč pogosto izgubi človeško življenje. Zdi se, kot bi bila nad življenjem zlasti številnih ostarelih, razprostrta tančica, ki zabriše poteze obrazov in jih prekrije s pozabo. To se dogaja v domovih, kjer vlada samota, pa tudi na tistih krajih nastanitve, kjer je enkratnost vsakega človeka v nevarnosti, da bo skrčena na številko njegove postelje ali na njegovo bolezen.

Obhajanje Svetovnega dneva starih staršev in ostarelih je priložnost, da ponovno odkrijemo, da je Cerkev poklicana biti mati vseh in da se v vsaki starosti lahko odkrijemo kot Božji sinovi in hčere. Ta dan naj bo torej spodbuda za vse, zlasti za mlajše, da ponovno osvojijo lepo navado obiskovanja svojih starih staršev, starejših v družini, pa tudi tistih, ki nimajo nobenega obiska. S tem sporočilom in svojo navzočnostjo jim nesite papeževo bližino in ljubezen. Storite, da bodo prerokove besede »Jaz te ne pozabim« dobile obliko nežnega in ljubečega srečanja. »V dobi, ki se nagiba k pospeševanju in drobljenju, človeško telo še vedno zahteva, da ga negujejo in prepoznajo roke, ki so sposobne nežnosti, pozorne misli in dobre besede. Digitalna kultura množi povezave in nudi nove možnosti srečanja; kljub temu pa človekovo srce ohranja neodpovedljivo potrebo po bližini«.

Cerkev pozna trpljenje svojih starejših otrok, dobro ve, da nanje prevečkrat gledajo s predsodki in jih imajo za breme. Zaveda se, da gospodarstvo, ki je osredotočeno samo na dobiček, oslabi družinske vezi. Ve, da mnoge ostarele zapustijo otroci, ki so prisiljeni migrirati ali se v nekaterih primer bojujejo v vojni. Cerkev v vsakem od teh razlogov z veseljem oznanja Gospodovo obljubo: »Jaz te ne pozabim!«

Vabim vas, da pri katerihkoli letih, zlasti pa, ko nismo več mladi, odkrijemo, kakor je rekel blaženi Janez Pavel I., da smo »prejemniki neminljive Božje ljubezni. Vemo: vedno ima za nas odprte oči, tudi kadar se nam zdi, da je noč. Oče je; in še bolj je mati«. Tudi če nas taka misel ne obide sama od sebe, je res, da tudi ko smo stari, ne nehamo biti sinovi in hčere, in zato povabilo, da se vrnemo v Božji objem, čigar ljubezen je hkrati očetovska in materinska, ostaja veljavno vsak dan.

Nekateri ravno v zadnjem obdobju svojega življenja odkrijejo, kako je Bog do njih ljubezniv in nežen. So pa tudi taki, ki niti ob koncu svojega življenja še niso doživeli, kaj nam vera omogoča. Visoka starost prebuja v nas vprašanja, ki si jih prej morda nismo zastavljali, zato lahko postane prikladen čas za začetek ali pa za nadaljevanje duhovnega življenja. Na tej novi poti lahko spoznamo, da je Bog, kot pravi sv. Avguštin, »mati, ker greje, ker hrani, ker doji, ker varuje«. To je zavedanje, ki nam pomaga, da nas ni sram krhkosti, ki se pojavi, in tudi da razumemo, da vsi vedno potrebujemo drugi druge in da smo vsi berači za pozornost in skrb. Na Boga, ki se približa in ki se ga naučimo spoznati v njegovi nežnosti, se lahko sedaj obrnemo s sinovskim oz. hčerinskim zaupanjem v molitvi. Nikoli ni prepozno, da se začnemo obračati Nanj. To je za vsakogar lahko velik dar.

Dragi starejši možje in žene. Papež Frančišek je o vas govoril kot o »novem ljudstvu«, saj število starejših v človeški zgodovini še nikoli ni bilo tako visoko. Zato je bolj kot kadarkoli prej pomembno, da z vami, »novimi ljudmi« razmišljamo o tem, kaj bi lahko bila naša poklicanost. Krhkost, ki je človekova spremljevalka vse od otroštva, v nas počasi zmaguje. Rad bi vam rekel: ne bojte se krhkosti! Ravno ta krhkost skriva v sebi novo možnost, ki razsvetljuje tudi druga življenjska obdobja. Ko namreč krhkost sprejmemo, »odpre srce za medsebojno podporo in za klicanje Njega, ki lahko da tisto, česar nobena človeška oblast ne more zagotoviti: globoko spravljenost src in z njo resnični mir«.

Tako lahko čas starosti živimo kot kristjani: »krhki«, a istočasno »poklicani«. Moški in ženska se namreč lahko prerodita kot starca (prim. Jn 3,4-6) in skupaj s prerokom vzklikneta: »Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč« (Iz 30,15). Moč, ki lahko postane povabilo, naj se ne zatekamo k potem prevzetnosti in moči, da bi zagotovili človeško sožitje, ampak k potem sprave in resničnega miru. V tem času, ki ga tako trdo zaznamujeta vojna in družbeno nasilje, se mnogi sprašujejo, v kakšnem svetu bodo odraščali njihovi vnuki. Spodbujam vas, predragi, da se mi pridružite v vztrajni molitvi, da čim prej pride mir na ves svet. Dragi starejši bratje in sestre, zahvaljujem se vam, ker me vsak dan podpirate s svojimi molitvami, zlasti ko molite sveti rožni venec. Srčno vam ga vračam in vam zapuščam tole željo: Gospod naj nas prenovi v veri, v upanju in v ljubezni, On, ki nikoli ne pozabi na nas!