Sv. CIRIL IN METOD, SLOVANSKA APOSTOLA

Praznik svetih bratov Cirila in Metoda samo vsakih nekaj let pride na prvo julijsko nedeljo. Veseli smo, da to doživljamo letos. Tako imamo lepo priložnost, da se Bogu, Očetu vseh ljudi, zahvalimo za veliko milost, da je veliki družini slovanskih narodov, torej tudi Slovencem, dal ta dva sveta brata za apostola evangelija. In učitelja krščanske omike. Tudi onadva imata zasluge za to, da danes častimo Boga s svetim bogoslužjem v domačem jeziku, kot pravi mašna prošnja.

Božja beseda nas danes spet nagovarja z eno najlepših podob za Boga – s podobo pastirja, in še posebej Jezusa kot Dobrega Pastirja. V pesniški obliki nam ga predstavlja 23. Psalm s sporočilom: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Jezus potrjuje to resnico, ko obljublja: »Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«

Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla bodo posvečeni letošnji novomašniki, ki se z mladostnim navdušenjem pridružujejo Dobremu Pastirju. Začetniki so, morda se čutijo nebogljeni pred tolikimi nalogami in pričakovanji, toda eno vedo zagotovo: »Gospod je moj pastir. Nič mi ne bo manjkalo. Vse mi bo dano, kar bom potreboval. Ob Dobrem Pastirju si upam stopiti na to pot.« To že dolgo potrjujejo tudi duhovniki jubilanti, ki praznujejo svoje različne obletnice, eni srebrno, drugi zlato ali biserno, diamantno, železno, eden celo smaragdno obletnico nove maše, kakor lahko razberemo iz najnovejše Družine, kjer so jubilanti predstavljeni. Za apostolom Petrom smem tudi jaz vsak dan znova ponoviti: »Na tvojo besedo, Gospod, bom vrgel mrežo«.

Podobno kot naši novomašniki sta se tudi današnja dva svetnika, brata Ciril in Metod, sredi davnega 9. stoletja odzvala Dobremu Pastirju in prišla kot apostola na Moravsko. Učena in pobožna Grka, rojena v Solunu in vzgojena v sijajnem Bizancu, sta najprej zapustila častne in visoke službe in odšla v tišino samostana, A prišel je Božji klic: »Pojdita tudi vidva v moj vinograd«. Sprejela sta vabilo Moravanov in postala apostola neukih, preprostih Slovanov. Mednje nista prihajala z vzvišenostjo, ampak s ponižnostjo Kristusovih misijonarjev. Ponižno sta jih učila abecede, jim prinesla Božjo besedo, prevedeno v tedanji skupni slovanski jezik ter bogoslužne knjige in črkopis. Njun čas je bil kratko odmerjen. Ciril je že šest let kasneje umrl kot menih v Rimu. Metod pa se je z Rima vrnil in še kakšnih dvajset let med Slovani deloval kot škof.

Njuna usoda ni bila zgodba o uspehu. Doživljala sta nasprotovanje, obtožbe in sumničenja s strani ljubosumnih nemških misijonarjev. Škofa Metoda so celo zaprli, dve leti in pol je bil v hišnem priporu v nekem samostanu na Nemškem. Njune učence in sodelavce so po njuni smrti izgnali iz Moravske, da so se razpršili po vsem Balkanu. A prav ta izgon je Makedoniji in Bolgariji prinesel blagoslov – po njih sta ti dve deželi sprejeli evangelij.

Sveta brata sta postala nekakšen duhovni most med vzhodnim in zahodnim izročilom. V njunem času je bila Cerkev še edina in enotna, toda med vzhodnim in zahodnim delom so se začele kazati razpoke. Čeprav vzhodnjaka, sta bila v celoti privržena rimskemu papežu. Šla sta in mu predstavila svoje izvirno misijonsko delo, ki ga je papež slovesno odobril in potrdil. Tako sta gradila edinost in postala predhodnika in zavetnika današnjega ekumenskega in zedinitvenega gibanja. 

Čez naše kraje sta potovala v Rim in posvetila našo deželo s svojimi koraki. Tisoč let kasneje ju je njun slovenski »učenec« Anton Martin Slomšek prepoznal kot priprošnjika za edinost kristjanov. Spoznal je, da je za to edinost treba najprej moliti, nato šele delati. V ta namen je ustanovil molitveno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki je še živo.

Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala svetnika, je uradno priznal sveti Janez Pavel II., leta 1980 ju je razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Kot prvi papež slovanskega rodu je poudarjal, da Evrope ne sestavljajo samo romanski in germanski narodi, ampak tudi Slovani. »Evropa mora zadihati z obema kriloma pljuč«, je rekel. To pomeni, da mora upoštevati tudi pretežno slovanski Vzhod in njegovo duhovno bogastvo. Predvsem pa se mora vrniti k svojim krščanskim koreninam, ki sta jih globoko zasadila tudi apostola Slovanov.  

Sveta Ciril in Metod sta glavna zavetnika ljubljanske nadškofije (od l. 1961) in sozavetnika mariborske (od l. 1963); sv. Metod pa je glavni patron murskosoboške škofije (ustanovljene l. 2006) na področju katere je segala slovenska Panonija. Na naših tleh jima je posvečenih šest župnijskih cerkva.

Sveta brata sta zagovarjala evangeljsko resnico, da ni večvrednih in manjvrednih narodov in jezikov. Vsak narod ima svoje mesto v Božjem načrtu, tudi Slovani. Zavzemala sta se za pravico vsakega naroda, da se mu evangelij oznani v domačem jeziku. Njuno misijonsko geslo je bilo: »Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva.« Vsa ljudstva, vsako v svojem jeziku.

Hvaležni smo Bogu, da smemo danes častiti Boga v domačem jeziku. Spoštovanje do slovenščine je pokazal tudi papež Janez Pavel II., ki nam je pri obeh obiskih pri nas pridigal slovensko. Tega spoštovanja in ljubezni nas je učil tudi škof Slomšek, ki je sredi potujčevanja v 19. stoletju ponosno zapisal: »Slovenske mi je mati pela, kadar me je v naročje vzela, slovensko moliti učila, o Bogu mi je govorila.«

dr. Bogdan Dolenc