V času počitnic si vsak izmed nas poskuša najti nekaj, kar bi ga telesno in duhovno okrepilo in kar ne bi bilo podobo tistemu, kar že pozna. Zamenjati oseb, s katerimi živiš, se ne da in zagotovo to tudi ne bilo v skladu z božjim načrtom. Vabim vas, da namesto tega pogledamo globje, z druge strani, prisluhnemo pozorneje, da bi v vsem odkrili Božje sledi…

V novem pastoralnem letu, ki ga bomo pričeli v septembru, bomo tudi raziskovali, kdo smo in kakšno vlogo naša župnija zavzema v času in prostoru, ki ga naseljuje. Kakšna je njena osebna izkaznica?… Iz spominjanja tega, kar nas gradi, lahko rastemo naprej…

In kaj nas gradi, najbolje odkrijemo v počitniškem času. Saj takrat ni vse tako obvezno. Saj se takrat moremo tudi pogovarjati, za kar nam med letom pogostokrat zmanjkuje časa. In ko nam drugi potarna o tem ali drugem, česar si med letom ne upa (se je pa morda celo leto v njem nabiralo) ali ko se nam drugi pokaže v povsem novi luči s talenti, ki jih prej nismo opazili, vemo, da bi se marsikaj dalo naredili bolje, in bi bili ob koncu vsi še zadovoljnejši…

Je pa vendar nekaj, kar nas določa tudi med počitnicami. Če bi to poskušali preskakovati, bi to počeli v svojo škodo. To so najprej božje zapovedi. Bog bolje ve, kaj je za človeka dobro. Po dobronamernih ljudeh nas včasih opomni (resnico moramo slišati – zvedeti na primeren način, pa čeprav bi nas zabolela). Ali zapovedi upoštevamo dovolj?

Veruj v enega Boga: odkrivamo ga lahko v stvarstvu, v ljudeh, ki nas obdajajo, v svoji vesti, v Svetem pismu, če ga odpremo in preberemo. V dobri pridigi. V koristnem nasvetu. V gesti spodbude. V potrpežljivem čakanju, da naredimo korak v pravo smer. Bog je Ljubezen, je zapisal sv. Janez. Ne verovati vanj je pot k obupu, verovati pa pot k sreči…

Ne skruni Božjega imena: Ne pozabljaj, da je Bog kralj, ki te lahko kaznuje zaradi tvojih misli, besed in dejanj. Ta kralj je mogočen bolj, kot so kralji tega sveta, je kralj nad kralji in Gospod nad gospodi. Če se njegovih zapovedi ne bomo držali, bomo za to enkrat, če prej ne ob koncu sveta, odgovarjali… Seveda pa On kraljuje na križu, z ljubeznijo…

Posvečuj Gospodov dan: Ali si v nedeljah vzamemo čas za sveto mašo? Če si ga ne, je to narobe, zelo narobe. Pogostokrat pomislim, da so Izraelci morali za 70 let v izgnanstvo v Babilon, da bi tam zadostili za vse sobote, ki jih niso posvetili Bogu. Ali jih je to spametovalo? Ali smo se iz njihovih napak kaj naučili zase? Bog od nas zahteva ljubezen, ker nam jo tudi sam izkazuje. Zahteva jo, ker ve, da je to za nas dobro, koristno in potrebno, da bi zmogli ohraniti milost, ki nam jo je na križu zaslužil. Če bi ga res poznali, bi radi prišli k Njemu in se mu pri maši darovali za njegove najsvetejše namene, potem pa ga oznanili tudi tistim, ki ga še ne poznajo.

Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji: Danes, na Krištofovo nedeljo obhajamo dan starih staršev. Papež Leon XIV. nas opominja, naj ne pozabimo na svoje starše (in stare starše), kakor jih tudi Bog ne pozablja. Od njih se bomo bolje kot od vsakega računalnika (ali umetne inteligence) naučili človeško živeti, in to v vseh dimenzijah, tako razumski, čustveni in duhovni dimenziji. Tega seveda ne smemo početi le iz sebičnih namenov, ampak zato, ker je tako prav. Ker tudi starši potrebujejo nas. Kakšno nespoštovanje in sprevrženost se v resnici kaže v zakonih o evtanaziji (pred kratkim je svojega sprejela Francija), ko si človek prilašča nekaj, kar mu ne pripada: odločitev o tem, kdo naj živi in kdo ne. Ta odločitev od nekdaj pripada samo Bogu…

Bog zapoveduje: Ne ubijaj. Spoštovati življenje vsakega človeka, vsak je bil že ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Če mu preprečiš, da bi se rodil, če mu ne pokloniš zdravega in dostojnega okolja za odraščanje, če ga ne usposobiš za izzive, s katerimi se bo v življenju srečeval, če ga izpostavljaš nevarnosti, če ga ne zavaruješ, če to zmoreš in če je to tvoja odgovornost, če ga ne ceniš, če ga za delo, ki ga opravlja, primerno ne plačaš (in vendar se vsega plačati ne da in tudi ni vedno potrebno). Če mu ne pomagaš, ko mu pamet in zdravje peša, če mu odrekaš zdravila, ki bi mu pomagala do zdravja, če mu ne priskrbiš zdravnika, ki bi ga mogel pozdraviti. Če zanj ne poskrbiš tudi duhovno: če mu ne omogočiš, da bi mogel prejeti zakramente kot so spoved, obhajilo, bolniško maziljenje – žel nekateri sploh ne vedo, da verna molitev bolnika tudi rešuje in da Bog po zakramentih tudi vrača zdravje, če seveda hoče. A nekateri ga za to nič ne prosijo, vzpostavljajo nove navade, v katerih ni prostora za Božjo pomoč…, samo za pokop pokojnika pa bi duhovnika še prosili. Vprašajmo se, na kaj vse nas spomni ta zapoved: ne ubijaj. Kaj Bog pričakuje od nas. Ne samo, ne ubij človeka v vojni ali v med-sosedskem sporu. Zahteva od nas še veliko več.

Bog zapoveduje: Ne nečistuj. Ne prešuštvuj. Spoštuj svoje telo in telo bližjega. Ne žali ga niti v mislih niti v besedah niti v dejanjih. V čistem pogledu naj se pokaže tvoja čista duša. V pogledu, ki upošteva različnost ljudi v vseh dimenzijah, tudi v spolni dimenziji. Naj tvoj pogled in tvoja beseda človeka dviga, povečuje, saj se samo ob njem tudi sam moreš prepoznati kot človek, podoben celo Bogu… Ne le, da nimaš pravice varati, tudi želeti si ne smeš, kot pravi deveta zapoved, da bi varal. Bog je zavaroval področje človekove spolnosti, da bi človek lahko rastel, ne se pa manjšal. In ustvaril je človeka, tako moškega kot žensko, lepega takega, kakršen je. Ni se potrebno polepševati, zanemarjati se pa tudi ni dobro… Zato skrbi ne le za telesno, ampak tudi za duhovno lepoto. V počitniškem času si vzemi tudi čas zase in za Boga, saj boš v molitvi še bolje spoznal, kdo si.

Bog zapoveduje: Ne kradi. V teh dneh pogosto poslušamo, kako na veliko se je kradlo v državnih institucijah in da so bili nekateri prepričani, da to morejo početi brez kazni, da zanje pravila ne veljajo. Nekateri bi kradli vpliv, dobro ime, čas in lastnino drugega, celo državo in naštevali racionalne razloge… V Svetem pismu je opisanih kar nekaj primerov (npr. pri kralju Davidu in kralju Ahazu, kako je Bog kršitelje kaznoval). Bog se ne pusti zasmehovati. Človeka je postavil na ta svet, da bi na njem gospodaril, ne pa, da bi uničeval in kradel Bogu in ljudem. Hudič vedno krade. Človek, ki ne služi Bogu in ljudem, pomaga hudiču. A Bog je pravičen sodnik, dobro plačuje, tudi z nebesi, hudo kaznuje, tudi s peklom.

Bog zapoveduje: Ne pričaj po krivem, ne laži. Hudič je oče laži. Človek nima pravice lagati nikoli. Večja kot je laž, več škode naredi. Na sodišču se to pokaže na najbolj usoden način. Nasprotno pa smo povabljeni k resnicoljubnosti, resnica nas bo osvobodila.

Ne želi svojega bližnjega žene (moža), ne želi si bližnjega lastnine. Ko se bomo naučili biti zadovoljni s tem, kar imamo in kar nam je Bog poklonil, bomo zaživeli umirjeno in polno življenje. In Boga bomo mogli vedno prositi še za več. On ne odkloni dobrot tistim, ki ga zanje prosijo. On ima rad ljudi in vse, kar je ustvaril in odrešil.