Po sklenjenem vestfalskem miru l. 1648, s katerim se je končala 30 letna vojna med katoličani in protestanti v Nemčiji in osemdesetletna vojna Nizozemske republike za neodvisnost od Španije, se je po besedah britanskega zgodovinarja Normana Daviesa, (povzemam knjigo Zgodovina Evrope), začelo obdobje razsvetljenstva, ko naj bi luč »sladkega razuma« razsvetlila zatohlost verskih prerekanj, ki so sprožale verske vojne… Zato se je v mnogih državah plemstvo vključilo v služenje državi in razumu… Tipičen predstavnik tega obdobja je francoski kralj Ludvik XIV. Njega, ki je kot kralj Francije in Navare vladal od leta 1643 do svoje smrti leta 1715 (torej skupaj 72 let), najbolj poznamo po njegovih besedah: država – to sem jaz… Naslonil se je sicer na katoliško Cerkev, protestantske hugenote pa iz svoje dežele preganjal. Iz zgodovine Cerkve vemo, da njegov absolutistični način vodenja države tudi katoliški Cerkvi ni koristil, na kar so ga škofje opozarjali. To pretirano zanašanje na razum bo kasneje pripomoglo k odklonu Francije v drugo smer – k neracionalnosti krvavih revolucij in ateizmu, pri čemur bodo Francijo začeli posnemati tudi drugi evropski vladarji. S francosko revolucijo se bo obdobje razsvetljenstva zaključilo.

No, po sklenjenem vestfalskem miru se je v Kamni Gorici začela zidati cerkev. Zidali so jo štiri leta, še štiri leta kasneje pa jo je posvetil pičenski škof Frančišek Maksimiljan Vaccan. Zgodovinar France Dolinar ga v Slovenskem biografskem leksikonu lepo predstavi. Ob posvečevalcu Vaccanu moremo začutiti, kako je takrat dihala Katoliška Cerkev na Slovenskem in tudi v naših krajih.

Frančišek M. Vaccan se je rodil 20. okt. 1609 v Šempasu pri Gorici, umrl 15. avg. 1672 v Trstu, kjer je v stolnici tudi pokopan. V Rimu na Germaniku in Hungarikumu je študiral teologijo in dosegel doktorata iz filozofije in teologije, menda iz Svetega pisma. Po vrnitvi v domovino je bil komaj 24 let star 1633 nastavljen za župnika v Ribnico in postal arhidiakon za Dolenjsko. Ljubljanski škof Buchheim je kmalu postal pozoren na njegovo živahno pastoralno delo, zato ga je 1641 imenoval za ljubljanskega generalnega vikarja. Kljub odgovorni nalogi je nekaj časa še ohranil  ribniško župnijo in ostal dolenjski arhidiakon, potem pa je dosegel, da ga je cesar Ferdinand III. premestil v Stražišče pri Kranju, v župnijo, ki je bila v vsem podrejena ljubljanskemu škofu.

Kot generalni vikar je Vaccan v škofiji razvil živahno pastoralno dejavnost. Iz vizitacijskih poročil je razvidno, da se je temeljito seznanil z dejanskim stanjem v škofiji. Zaradi pogostne odsotnosti škofa Buchheima je praktično vodil vso škofijo sam. Cesar je opazil njegovo modrost in uspešnost, zato ga je 18. okt. 1646 imenoval za  pićenskega škofa; Papež Inocenc X. je njegovo imenovanje potrdil šele čez tri leta, najbrž, ker je nasprotoval Vaccanovem preveč očitnem kopičenju beneficijev. Tudi kot pićenski škof je Vaccan ostal v Ljubljani, kjer je poleg poslov generalnega vikarja prevzemal še tista opravila, za katera je bilo potrebno škofovsko posvečenje: posvetitve cerkva, temeljnih kamnov in podobno, tudi zunaj ljubljanske škofije. Zaradi nevarnosti kuge se je zlasti med leti 1644–1647 veliko mudil v Stražišču pri Kranju. Svoje  dohodke iz župnije je povečal tudi s tem, da je podvojil dajatve za vzdrževanje duhovnika. Zato je l.1650 dobil ukor iz Rima, tudi zato, ker kot škof ni residiral v Pićnu…

Deželni stanovi v Ljubljani so ga l. 1654 predlagali za ljubljanskega škofa, češ da kot generalni vikar dobro pozna škofijo in kot član deželnih stanov razmere v deželi; vendar je bil imenovan le za pomožnega škofa. 1656 je postal ljubljanski prošt, na to proštijo pa so bili takrat naslonjeni tudi dohodki župnije Radovljica in njenega beneficija sv. Marije v Lescah… V tistem letu je posvetil tudi cerkev v Kamni Gorici, ki je takrat spadala pod Radovljico… Uveljavljal se je tudi v političnem življenju Kranjske. Kot škof je postal član deželnih stanov, v letih 1655–61 kranjski deželni upravnik, viceprezident deželnega zbora, 12 let zapored poslanec deželnega zbora in dolgoletni cesarjev svetovalec. Kakšen ugled je užival, kaže dejstvo, da mu je Valvazorjev mentor duhovnik Ludvik Schönleben leta 1659 posvetil svojo knjigo o Mariji…

Po smrti škofa v Trstu ga je cesar  l. 1662 imenoval za tržaškega škofa; službo je prevzel 12. mar. 1663. V Trstu je med drugim povečal in olepšal škofijsko palačo, uredil vrtove in pomnožil škofove dohodke. Tudi kot tržaški škof pa je ohranil beneficij v ljubljanski stolnici, čeprav je bilo to v papeški potrditvi imenovanja izrecno prepovedano.

Marko Avsenik, župnijski upravitelj