Pogosto se ukvarjamo s poučevanjem nauka, kako živeti vero … vendar pozabljamo, da je naša prva naloga učiti, kaj pomeni poznati Jezusa Kristusa, in pričevati o tem, kako blizu smo Gospodu. To pomeni,  da najprej vero sami živimo in jo delimo z drugimi.

Še vedno se imam za misijonarja. Moja poklicanost, tako kot poklicanost vsakega kristjana, je biti misijonar, oznanjati evangelij, kjerkoli je.

Predvsem je treba biti „katoličan“: včasih je škof v nevarnosti, da se osredotoči le na lokalno okolje. Vendar je dobro, da ima škof veliko širši pogled na Cerkev in stvarnost ter da doživlja to univerzalnost Cerkve.

V nenehnem prenavljanju Cerkve, h kateri nas vabi papež Frančišek, je velika priložnost. Resnično verjamem, da je Sveti Duh v tem času zelo navzoč v Cerkvi in nas vabi k prenovi, zato smo poklicani k veliki odgovornosti, da živimo to, čemur pravim nova drža.

Temu svetu, ki nam je zaupan in v katerem smo, kot nas je večkrat poučil papež Frančišek, smo poklicani pričevati o veseli veri v Jezusa Odrešenika. Zato moramo tudi mi kot apostol Peter nujno ponavljati: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“.

Bog nas ljubi, Bog ljubi vse vas in zlo ne bo zmagalo! Vsi smo v Božjih rokah. Zato brez strahu, združeni z roko v roki z Bogom in drug z drugim pojdimo naprej. Smo Kristusovi učenci. Kristus gre pred nami. Svet potrebuje njegovo luč. Človeštvo ga potrebuje kot most do Boga in njegove ljubezni.

Rad bi bil z njegovo pomočjo zvest oskrbnik za dobro vsega skrivnostnega telesa Cerkve; da bi Cerkev tako bila vedno bolj mesto, postavljeno na gori, barka rešitve, ki pluje skozi valove zgodovine, svetilnik, ki razsvetljuje noči sveta.

V današnjem dramatičnem scenariju “tretje svetovne vojne po koščkih”, kot je večkrat dejal papež Frančišek, se tudi jaz obračam na svetovne voditelje in ponavljam vedno aktualen poziv: „Nikoli več vojne!“

Prosimo našega nebeškega Očeta, da bi bili drug za drugega, vsak po svojem stanu, pastirji „po svojem srcu“, ki bi drug drugemu pomagali hoditi v ljubezni in resnici. Mladim pa pravim: „Ne bojte se!

Cerkev mlade zelo potrebuje! Pomembno je, da so dekleta in fantje v naših skupnostih sprejeti, da jim znamo prisluhniti, jih spodbuditi na njihovi poklicni poti in da lahko vidijo v nas vzor velikodušne predanosti Bogu ter bratom in sestram.

Zakaj je maj Marijin mesec in kako o marijanski pobožnosti premišljuje papež? Pri vatikanskih medijih so pripravili pregled njegovih misli. Kot spominjajo, je mesec maj tradicionalno posvečen Devici Mariji. Majske slovesnosti in majski oltarji so izraz posebne katoliške marijanske pobožnosti, simbolika pa izhaja iz pisanega razcveta narave. Ta pomladni mesec je posvečen »najlepši izmed žena«, namreč Mariji, Božji Materi. Katoliška duhovnost Marijo ponekod imenuje tudi prvi cvet odrešenja, torej »pomlad odrešenja«.

Po zapisih sodeč je prvo majsko pobožnost, besedno bogoslužje v čast Mariji, leta 1784 v severnoitalijanskem mestu Ferrara obhajal tamkajšnji red kamilijancev. Ta oblika marijanske pobožnosti se je skozi 19. stoletje širila onkraj meja Italije in se je sčasoma uveljavila v Katoliški Cerkvi po vsem svetu.

Papež Leon pa poudari: »Bratje in sestre, marijanska duhovnost je v službi evangelija: razkriva njegovo preprostost. Ljubezen do Marije iz Nazareta nas skupaj z njo dela Jezusove učence, nas vzgaja, da se vrnemo k Njemu, da premišljujemo in povezujemo življenjske dogodke, v katerih nas Vstali še vedno obiskuje in kliče.«

Prava marijanska pobožnost v Cerkvi udejanja tudi Božjo nežnost: »Marijina pot vodi za Jezusom, Jezusova pot pa vodi k vsakemu človeku, zlasti k ubogim, ranjenim in grešnikom. Zato pristna marijanska duhovnost v Cerkvi udejanja Božjo nežnost, njegovo materinskost.« »Marijanska duhovnost nas potaplja v zgodovino, nad katero se je odprlo nebo, pomaga nam, da ošabne v mislih svojih src vidimo razkropljene, bogate odpuščene prazne. Zavezuje nas, da lačne napolnimo z dobrotami, da dvigamo ponižne, da se spomnimo Božjega usmiljenja in da zaupamo v moč Njegove roke.« V nas vseh vsak dan prebuja poslanstvo: »Njegovo kraljestvo namreč prihaja tako, da nas vključi, kakor je Marijo Bog prosil za njen ‘da’: ko ga je izgovorila enkrat, ga je potem dan za dnem ponavljala.«

Leon XIV. je svoj pontifikat, pa tudi svojo življenjsko pot že pred tem, zaupal Marijini priprošnji. Dva dni po izvolitvi na papeški položaj, 10. maja 2025, je obiskal marijansko svetišče Marije, Matere dobrega sveta v Genazzanu, jugovzhodno od Rima. Na obletnico izvolitve na papeški položaj bo Leon XIV. obiskal svetišče Pompejske Rožnovenske Matere Božje v bližini Neaplja.

Marija, Mati dobrega sveta, je »spremljevalka, polna luči in modrosti«. Obisk njenega svetiščamu je bil še posebej pomemben, kot je zapisal v tamkajšnji knjigi za romarje in obiskovalce: »… v svetišču Marije, Matere dobrega sveta, ki me je vse življenje spremljala s svojo materinsko navzočnostjo, modrostjo in zgledom svoje ljubeznido Sina,ki je vedno središče moje vere: pot, resnica in življenje. Hvala ti, Mati, za tvojo pomoč – spremljaj me pri tej novi nalogi.« … Za papeža Leona XIV je bil Robert Prevost izvoljen 8. maja 2025, to je na »dan priprošnje k Pompejski Rožnovenski Materi Božji«, kot se je tega spominjal pred svojim prvim blagoslovom mestu in svetu: »Naša Mati Marija vedno želi hoditi z nami, nam biti blizu ter nas podpirati s svojo priprošnjo in ljubeznijo.«