(vir: Mir, odmev Medžugorja)

»Naj vam bo ta čas čas molitve in posta.« Marija nas tudi tokrat vabi k molitvi. Večkrat je že ponovila: »Molite, da bo molitev postala vaše veselje.« Kaj je molitev? Molitev je odgovor na pobudo Boga, ki nas kliče, išče, dokler nas ne najde. Molitev je temelj našega miru.

Poznamo zgodbo o Jezusovem obisku pri Marti in Mariji: Marta se je zelo trudila za postrežbo, Marija pa je preprosto sedla h Gospodovim nogam in ga poslušala. Marta je bila zaradi tega nervozna  in je Jezusu rekla, če ga nič ne moti, da jo njena sestra pušča samo. Jezus pa ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet. Kaj je ta »boljši del«? Sprejeti Jezusa v tem, kar nam želi povedati. Seveda je dobro tudi jesti, a Božja beseda je tisto, kar pride v srce. Zato je molitev naša prednostna naloga in ni zamenljiva s čemerkoli drugim. Če ne bi bilo Božjih posegov v naše življenje, Njegovega maziljenja, bi delali le stvari, ki minejo.

Nekateri ljudje mi rečejo, da med molitvijo ničesar ne čutijo. A na to se ni dobro ozirati. Če občutimo neko čustvo med molitvijo, se lahko zgodi, da se bolj navežemo na to čustvo kot na Boga samega. Lahko se zgodi, da najbolje molimo, ko imamo duhovno sušo. Don Dolindo pove: »Dobro moliš, kadar moliš slabo!« Brez čustev. Če bi se navezali na čustva, bi pozabili Tistega, s katerim se v molitvi pogovarjamo.

Prava molitev tudi ne izključuje dela, ampak ga posvečuje, če delamo z ljubeznijo in z zavestjo Božje prisotnosti. Imamo veliko dela, povabimo zraven tudi Boga. Prosimo ga, naj npr. z nami kuha kosilo – in tako bova skupaj pri delu. To je molitev. Živeti z Gospodom, biti v njegovem maziljenju.

»Vrnite se, otročiči, v ljubezni k Bogu, ki je vaš mir.«  Molitev nas vodi na pot ljubezni in ta zadošča, ta daje vrednost našemu življenju. Gospod sam zadošča, je rekla sv. Terezija Avilska. Bog je ljubezen. Marija je rekla, da bo zadnji dan našega življenja Jezus pogledal v naše srce, v ljubezen, ki je tam. Tako se lahko danes zvečer vprašamo. Ali sem zadovoljen z dnevom? Ali sem dovolj molil, delal dobro, ali pa obžalujem, ker sem zamudil vlak srečanja z Gospodom? Vprašajmo se, kaj je v našem življenju na prvem mestu. Marija je v enem od medžugorskih sporočil rekla: »Dragi otroci, radikalno spremenite smer svojega življenja.« Ali je smer mojega življenja moj Gospod? Ali pa je On tisti, ki čaka, ko bi dejansko moralo čakati vse drugo: materialne dobrine, izobrazba, bogastvo, hrana, zdravje in vse ostalo? Vse to bo prešlo, ostala pa bo le naša povezanost z Jezusom. Ali si že sedaj prizadevamo zanjo? V molitvi, ki nas združi z Jezusom.

Ko molimo, povabimo Svetega Duha, naj pride in moli z nami. Prosimo ga, naj nam s svojim božanskim maziljenjem pomaga razločevati: da spoznamo, kaj naj naredimo in česa ne, kaj je Božja volja in kaj ni. Razločevanje po Svetem Duhu nam omogoča, da vzpostavimo red v svojem življenju, saj nas uči ločevati pomembno od nepomembnega. Z močjo Svetega Duha lahko uredimo življenje po prioritetah. In to nam prinaša mir.

Govorili smo že o treh ravneh molitve. Prva stopnja je, ko sicer verujemo v Boga, a ga nagovarjamo le enostransko, v monologu, kadar kaj potrebujemo. Druga stopnja je, da Boga vprašamo za nasvet, kaj On želi od nas, in poslušamo Njegov odgovor. Tretja pa je, ko dopustimo, da Bog daje pobudo, mi pa sprejemamo in se v celoti izročamo v Njegove roke. Na tej stopnji nimamo več svoje volje, vse je Božja volja. Ne pritožujemo sse več, vse sprejemamo, tudi trpljenje, in ga darujemo. Naše prošnje pa so vedno uslišane. Kako to? Ker Jezus moli v nas, saj se naše srce združi z Njegovim in lahko rečemo kot Pavel: »Ne živim več jaz, temveč Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Marija govori tudi o postu. Marija od začetka ponavlja, da lahko samo s postom in molitvijo preprečimo in ustavimo vojne in začasno celo naravne zakone.

P. Slavko Barbarič je rekel, da ko se postimo, je tako, kot da bi svojo dušo in srce dali pod skener Svetega Duha. Nekega dne je k njemu pristopil moški in mu rekel, da se ne namerava več postiti, ker je ob kruhu in vodi nemogoč z ženo, na običajne dni pa je prijazen do nje. P. Slavko pa je odgovoril: »Oh, kako srečen si, brat moj, jaz sem pa vsak dan nemogoč!«

Tisto, kar je v nas slabo, pride med postom na dan. Pomembno je, da se postimo s srcem. Lahko začnemo z majhno žrtvijo: se odpovemo čokoladi, preskočimo sladico, se za določen čas odpovemo televiziji ali internetu, telefonu. Te male žrtve nas postopoma pripeljejo do pravega načina posta, za katerega je prosila Devica Marija.

Ko vprašam ljudi, ali se postijo, ponavadi rečejo, da molijo, postijo se pa ne. Tedaj jih vprašam, kaj bi izbrali: popravilo škode po potresu ali post dvakrat na teden. Odgovor je: post dvakrat na teden. Torej, vaš post bo preprečil potres!

To Marijino sporočilo govori o molitvi in postu za preprečitev vojne. Bilo je dano v času, ko se je vojna v Iranu začela zaostrovati. Vključite post in žrtvovanje v svoje življenje! Naše drobne žrtve so Bogu zelo všeč. Bodite ljubezen in vrnite se k Bogu! Potopite se v Božjo ljubezen, bodite usmiljenje, bodite luč.

»Jaz sem z vami, otročiči, in vas ljubim s svojo materinsko nežnostjo.« Sploh si ne moremo predstavljati, kaj te Marijine besede pomenijo. Citirala bom veliko mehiško mistikinjo, Conchito Cabrera de Armida (1862-1937), mater devetih otrok. (O njej je rimska kongregacija za duhovščino zapisala: V prihodnosti bo zelo pomembna za vesoljno Cerkev. Duhovno materinstvo za posvečenje duhovnikov jo je popolnoma prevzelo, dokler ni umrla v starosti 75 let.«) Zelo je ljubila Jezusa, On pa ji je povedal nekatere zelo »zanimive  stvari«, ki jih je vedelo le malo ljudi.

Kaj ji je razkril? Povedal ji je, da je Marija potem, ko se je On vrnil k svojemu Očetu, v svoji duši čutila zelo veliko osamljenost – ne le zaradi Jezusove fizične odsotnosti in ne zato, ker ne bi bilo nikogar ob njej (saj je bila obdana s številnimi ljudmi, ob njej so bili apostoli, posebej Janez, bila je ljubljena). »Ob vznožju križa je rodila vse svoje otroke. Moja smrt jim je dala življenje v srcu moje matere. Zato naj bi to materinstvo na zemlji pokazala tako, da bi s trpljenjem zaradi moje odsotnosti odkupila neskončno število milosti, sedanjih in prihodnih, za svoje otroke. Marija si je naziv Mati človeštva prislužila z notranjim mučeništvom zaradi svoje samote po moji smrti… Marijino mučeništvo (po vnebohodu) ni bilo posledica zgolj moje fizične odsotnosti. Trpela je v strašni preizkušnji zapuščenosti, podobne tisti, ki sem jo jaz sam doživel na križu, in moj Oče je njeno zapuščenost združil z mojo. Tako je prejela toliko milosti za človeštvo.« 

Zakaj je Marija vse to preživela? Marija nas ljubi do te mere, da je sodelovala pri Božji zapuščenosti na križu, da se nihče od nas ne bi nikoli več počutil zapuščenega. Naša nebeška Mati tudi pravi: »Želim vas vse v večnosti z menoj v nebesih.« Zato je v zadnjem obdobju svojega življenja živela to neverjetno mučeništvo Jezusa na križu, ko je rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Vsak dan te agonije je darovala za nas in za porajajočo se Cerkev, za vse generacije. Danes je Marija izjemno močna v svojem sredništvu, ker je sodelovala z ljubeznijo in pogumom pri trpljenju svojega Sina. To je delala zaradi ljubezni do vseh svojih otrok, tudi nas. V Medžugorju je rekla: »Dragi otroci, vsakega izmed vas ljubim enako, kot ljubim svojega Sina.«

Kako pa mi? Ali ljubimo svojo nebeško Mater? Kako poslušamo in živimo sporočila, ki nam jih daje že 45 let? Ali bomo kaj prispevali k zmagi njenega Srca? (V Fatimi je rekla pastirčkom: »Na koncu bo zmagalo moje brezmadežno Srce«). Čisto preprosto je to: živeti molitev, post, brati Sveto pismo vsak dan, enkrat mesečno iti k spovedi, dnevno se udeleževati svete maše, pri kateri se srečamo z njenim Sinom. To naj bo središče našega življenja.

Zelo se me je dotaknilo, ko je rekla: »Dragi otroci, potrebujem vas. Brez vas ne morem pomagati svetu. Potrebujem vašo pomoč v najbolj drobnih detajlih vašega vsakdanjega življenja.« Sama sem se odzvala na to povabilo in sem že več kot 37 let v Medžugorju, da bi pomagala Devici pri izpolnjevanju njenih načrtov. Njen načrt je načrt ljubezni, miru, pogovora, združenja z njenim Sinom, dela za zmago njenega Srca. 

Danes je veliko vojn, nečistosti, sovraštva, laži… Kraljica miru nas kliče, ker nas potrebuje. Smo maloštevilni, a upam, da se bo število povečalo. Ne zapuščajmo tega klica, da bi sledili klicu sveta! To namreč hoče satan, ki nas lovi v zanke materialnih stvari, egoizma, lepote telesa, denarja, dela, kariere…, in nas s tem hoče odvrniti od poti, ki vodi v nebesa. Za vse nas želim, da bi vsi skupaj in z Marijo, ki je naša predhodnica, vztrajali na tej poti, da bi bili eno z njo, njenim Sinom, Očetom in Svetim Duhom.