Župnijski list Kamne Gorice in Dobrave št. 8

Geslo letošnje nedelje Božje besede v Sloveniji je: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11). Te besede so še eno potrdilo apostola Pavla o tem, koliko mu je bilo do tega, da bi Galačani pravilno razumeli oznanilo o Jezusovem odrešenju.

Tudi Cerkev si danes prizadeva posredovati svetu oznanilo, kdo je naš resnični in edini Odrešenik. Mnogo se jih razglaša, da bodo svetu v njegovih raznoterih krizah prinesli rešitev, a izkustvo kaže, da so zgolj človeška prizadevanja nezadostna. Vsa trčijo ob ograjo človeške sebičnosti. Cerkev se zaveda, kako trdovratna in nepopustljiva je človeška sebičnost, ki razdira človeštvo, ko smo vendar vsi Božji otroci in odkupljeni s Kristusovo krvjo. Prav to dejstvo, ki je osrednje sporočilo krščanstva, pa je tudi najmočnejša ledolomilka vseh pregrad, ki ločujejo posameznike, družbe in narode.

Cerkev se zaveda, da je tudi sama sestavljena iz ljudi, ki so nagnjeni h grehu. Trudi se, da bi popravila krivice, ki so jih zagrešili njeni člani. Sinoda, ki še traja, je vesoljni cerkveni prispevek, da bi bila Cerkev resnično dom za vse, da bi v njej bili vsi spoštovani, slišani in sprejeti. V poročilu o prvem zasedanju sinodalne skupščine oktobra 2023 so poudarili Jezusovo držo v njegovih odnosih z ljudmi. On »nikoli ne izhaja iz perspektive predsodkov ali oznak, ampak iz pristnosti odnosa, ki se mu z vsem srcem posveti, tudi za ceno doživljanja nerazumevanja in zavračanja. Jezus vedno prisluhne klicu na pomoč tistih, ki so v stiski, tudi v situacijah, v katerih ta ostaja neizražen. Sodeluje v gestah, ki sporočajo ljubezen in vračajo zaupanje; s svojo navzočnostjo omogoča novo življenje: tisti, ki ga srečajo, odhajajo spremenjeni. To se zgodi, ker resnica, katere nosilec je Jezus, ni ideja, ampak samo Božja navzočnost med nami; in ljubezen, s katero deluje, ni občutek, ampak pravičnost kraljestva, ki spreminja zgodovino.«… Če se bo Cerkev naslanjala na Jezusa, bo mogla zdraviti boleče rane človeštva. Zaveda pa se, kako počasna je v tem prizadevanju. Dokument nadaljuje: »Težava, s katero se srečujemo pri prevajanju Jezusove jasne evangeljske vizije v pastoralne odločitve, je znamenje naše nezmožnosti, da bi živeli v skladu z evangelijem. Opominja nas, da smo sposobni podpirati druge le tedaj, ko se sami spreobrnemo, tako osebno kot skupnostno, da bi mogli prenašali težave drugih kot svoje.«

Obhajanje tedna molitve za edinost v tem letu (2024) je v znamenju ozaveščanja, da je sestavina ekumenskega gibanja tudi »ekumenizem krvi«. O tem pogosto govori papež Frančišek. Ko 2. vatikanski koncil našteva vezi, s katerimi je katoliška Cerkev povezana z drugimi kristjani, omenja, da Sveti Duh tudi v njih deluje s svojimi darovi in milostmi, jih posvečuje in je številnim kristjanom v drugih Cerkvah podelil moč za mučeništvo.

Krščanstvo je danes na svetu najbolj preganjana vera. Štiri petine vseh ljudi, ki so preganjani zaradi vere, so kristjani. Tudi to je razlog, da so besedila za letošnji teden edinosti pripravili preganjani kristjani iz afriške države Burkina Faso, kjer so tako katoličani kot protestanti žrtve divjanja islamskih teroristov. Kristjani proti sovraštvu postavljajo ljubezen, zato so za glavno misel izbrali Jezusovo zapoved ljubezni do Boga in bližnjega.

Ekumenizem je bistvena sestavina sinodalnega procesa, ki poteka v katoliški Cerkvi. Sinoda pomeni »skupno hojo« ali »skupno pot« tistih, ki verujemo v Jezusa Kristusa, ki je sebe imenoval »Pot«. Ekumensko gibanje je v bistvu »sinoda«, »skupna hoja«. Po papežu Frančišku vsebuje troje: »skupaj hoditi, skupaj moliti in skupaj sodelovati«.

Letos obhajamo tudi ekumenski jubilej, saj bo 21. novembra minilo šestdeset let, ko je 2. vatikanski koncil razglasil konstitucijo o Cerkvi, odlok o ekumenizmu in odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah. S temi dokumenti se je Cerkev pridružila ekumenskemu gibanju, ki je vzklilo pretežno v anglikanskem okolju, in podala svoja načela za sodelovanje. Odpovedala se je izrazom, kot so krivoverstvo (herezija) in razkol (shizma). Odpovedala se je tudi t. i. dotlej splošno veljavnemu »ekumenizmu vrnitve« drugih kristjanov v katoliško Cerkev. Sveti Duh budi v kristjanih prizadevanje, da bi se vsi zedinili »na način, katerega je določil Kristus« (konstitucija o Cerkvi).

Gradivo za teden molitve za edinost pripravljata Papeški svet za edinost in komisija Vera in cerkvena ureditev pri svetovnem ekumenskem svetu Cerkva (za svetovno raven), v Sloveniji pa komisija za ekumenizem in medverski dialog pri SŠK. Mednarodna skupina, ki je pripravljala besedila, se je srečala septembra 2022 v Rimu, v hiši, ki jo že od leta 2016 vodi skupnost Chemin Neuf (Nova pot), ki si še posebej prizadeva za edinost. Osnutke je sestavljala ekumenska skupina v Burkina Faso. Ekumenska odprtost in sodelovanje v tej afriški državi nista na zaželeni ravni, vendar so predstavniki katoliške nadškofije Ouagadougou, protestantskih cerkva in ekumenskih teles radi sprejeli to nalogo. Veliko je groženj za mir in družbeno povezanost. Pripravo je spremljala izkušnja, da je Kristusova ljubezen, ki zedinja vse kristjane, vendarle močnejša od delitev.

dr. Bogdan Dolenc, član komisije za ekumenizem in medverski dialog  

Skupnost Nova pot (Chemin Neuf –CNN) je katoliška skupnost, ki živi ekumensko poklicanost. Nastala je leta 1973 v Lyonu in se je razširila na vse celine. Kot nekatere druge skupnost se navdihuje ob dinamiki 2. vatikanskega koncila. Korenine ima v izročilu sv. Ignacija Loyolskega in v izkustvu karizmatične prenove (Prenove v Duhu). Zakonski pari, posvečeni bratje in sestre, ženske in moški iz različnih dežel in kultur so se odločili za to »avanturo«, da v skupnosti hodijo za Kristusom. Ko živijo v istem kraju ali pod isto streho, dnevno izkušajo, da se vse, kar imajo, pomnoži, če to med seboj delijo. V tej podelitvi postajajo še bolj bratje in sestre. Na ponižni poti skupnega življenja doživljajo, da jih medsebojne razlike bogatijo, še posebej takrat, ko je potrebno napraviti korak sprave. Središče skupnosti je obhajanje bogoslužja (praznovanje) in veselje, ki se poraja iz življenja v občestvu.

Skupnost šteje 2.400 članov, ki živijo v 30 deželah, v 80 škofijah. Štiristo članov živi posvečeno samsko življenje, med njimi je 120 duhovnikov. Ustanovitelj skupnosti je oče Laurent Fabre. Leta 2016 ga je kot voditelj skupnosti nasledil oče Francois Michon. V Burkini Faso živi ok. sedemdeset zavzetih članov. Pretežno so to poročeni pari, pa tudi duhovniki in posvečene sestre (več informacij lahko najdete na elektronskem naslovu https://www.chemin-neuf.fr ali http://bf.chemin-neuf.org).

Poklicanost skupnosti Nova pot je ekumenska. »Da bi bili eno« (Jn 17,21). »Upamo si verjeti v vidno edinost Cerkve. Prejeli smo klic, da z vsemi močmi delamo za to edinost« (Konstitucije, str. 20). Jezus je prvi molil za edinost in člani Skupnosti si to molitev privzemajo za svojo. »Vse, kar lahko naredimo skupaj, zares naredimo skupaj.« Skupnega življenja se udeležujejo tako katoličani kot protestanti, evangelikalni kristjani, binkoštniki, pravoslavni in anglikanci in skupaj opravljajo svoje poslanstvo. S tem želijo pričevati o ljubezni nebeškega Očeta do vseh njegovih otrok. Na tej poti nudijo različne oblike ekumenske vzgoje. Želijo, da se v to delo vključujejo ne le posamezniki, ampak tudi njihove cerkve. Tako se spletajo med cerkvami močne medsebojne vezi.

V skupnosti Nova pot je v navadi vsakdanje bogoslužje za edinost kristjanov. Pri njem prosijo Jezusa, da jim po delovanju Svetega Duha da »občutiti bolečino needinosti«. To ponazorijo takole: dva člana na čelu sprevoda prineseta na oltar prazen kelih in prazno pateno v znamenje naše razdeljenosti in greha ločitve. Medtem navzoči prosijo za milost, da bi »upali proti upanju« in verovali, da bomo nekoč vsi združeni okoli iste mize in bomo skupaj lomili kruh in to delali »v moj spomin«, kot je rekel Jezus (Lk 22,19). Med sprevodom pojejo Psalm 121 (122), ki kliče v spomin potovanje ali romanje v sveto mesto Jeruzalem in obljubo edinosti: »Veselil sem se , ko so mi rekli: ‘V Gospodovo hišo pojdemo.’«…

Pri bogoslužju zmolijo tudi naslednjo molitev, ki se navdihuje ob molitvi očeta Paula Couturierja, pobudnika obhajanja Tedna molitve za edinost kristjanov:

Gospod Jezus, molil si, da bi bili vsi eno. 
Prosimo te za edinost kristjanov, Kakršno ti hočeš in po poteh, ki jih ti določiš.
Tvoj Duh naj nam da, da bomo občutili bolečino razdeljenosti,
Prepoznali naš greh in upali proti upanju. Amen.