Župnijski list Kamne Gorice in Dobrave št. 7

»Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.« (Iz 9,5).

Dragi prebivalci naše domovine, dragi bratje in sestre v Kristusu, tudi letos naj vas to veselo oznanilo, s katerim je prerok Izaija spodbujal svoje ljudstvo v času preganjanj, ogreje in okrepi, da boste s hvaležnostjo in veseljem obhajali božične praznike ter z zaupanjem stopili v leto, ki je pred nami. Če kdaj, nam je v tem času treba slišati zagotovilo, da je naš Bog gospodar zgodovine, Večni Oče, Knez miru, ki svojega ljudstva ne zapusti, čeprav je to nezvesto in sprto med seboj.

Leto, ki se počasi izteka, je bilo zaznamovano z mnogimi podrtimi mostovi. Huda vremenska neurja, ki so pustošila po naših krajih, so uničila premnoge domove in podrla veliko mostov. Še naprej se rušijo mostovi med narodi Rusije in Ukrajine, kjer vojni ni videti konca. Mostovi so se porušili tudi med prebivalci Jezusove zgodovinske dežele, kjer je najprej zasijala luč Kneza miru. Tudi pri nas se težko slišimo in hodimo skupaj v spoštovanju in zaupanju. Zdi se, da tema zmaguje. A ta občutek vara. Že kdaj v zgodovini se je sredi največje teme, ko so sile zla plesale svoj zmagoviti ples, v sredi »pogubi izročene dežele« (Mdr 18,15), zaslišala beseda Vsemogočnega. »Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,19).

Vabimo vas, da ji prisluhnete v tej sveti božični noči, ko skupaj s svojimi najdražjimi slavite rojstvo Božjega Sina. Nebeškega Očeta prosimo, da bi jo slišali tudi vsi tisti, ki ste danes sami, ki ste žalostni in zaskrbljeni, ki ste razočarani nad družbo in tudi nad Cerkvijo. Bog je ob začetku našega časa stopil v naš svet kot otrok, ne ker bi ga bil človek vreden, ampak ker ga je potreboval; ne samo, da bi mu pomagal graditi mostove, ki bi spet vzpostavili porušene odnose med bratom in sestro, med možem in ženo, med starši in otroki, med duhovniki in verniki, med sosedi, med narodi in državami, ampak da bi sam postal most, ki bo človeka povezal v eno. On je most, ki bo povezal bregove in okope, ki smo jih zgradili drug proti drugemu, most, po katerem z brega miru in večnosti priteka do nas hrana novega življenja, spoštovanje, odpuščanje in ljubezen.

Škofje Katoliške cerkve v Sloveniji želimo vsem državljanom naše domovine, dragim rojakom po svetu in vsem, ki v različnih stiskah kličete po Božji pomoči, da bi se okrepili s to hrano v teh prazničnih dneh. Kristus se je rodil za nas vse! Veselimo se!

Bratje in sestre v Kristusu, pred nami so najlepši dnevi v cerkvenem letu, ko se spominjamo učlovečenja Božjega Sina. Božič je dan, ko v naših srcih ni hudobne misli in v naših ustih ni slabe besede. Božje Dete nas razoroži in odstrani vsako ostrino, s katero bi lahko ranili bližnjega. To je dan, ko se je razodela »ljudomilost«, naklonjenost Boga, ki rešuje vse ljudi (prim. Tit 2,11). Bog se nam je približal in nasmehnil v nebogljenem detetu.

Bog se je sklonil k človeku, to je verska resnica. In ni se učil sklanjanja šele s svojim učlovečenjem, saj se že od nekdaj sklanja Oče k Sinu, Sin k Očetu, oba k Svetemu Duhu in Sveti Duh k obema. Danes nas Cerkev vabi v to trinitarično dinamiko. Zato se je pri učlovečenju sklonil k ljudem, da bi ga odkrili. A prepoznati ga ne bomo mogli, če se tudi sami ne sklonimo k Njemu in drug k drugemu, v vsej ponižnosti… 

Privzel si je človeško telo in pristopil k nam v človeški nebogljenosti, da bi prebudil v nas naklonjenost. Ni hotel priti z močjo, ki bi nas navdajala s strahom, ni nam prišel očitat naših prestopkov… Prišel je v človeški nebogljenosti, napravil se je majhnega, da bi spoznali, da smo veliki takrat, ko ga v tej majhnosti prepoznamo in posnemamo. Tolikokrat bi radi bili kakor Bog, tolikokrat bi radi spreminjali dogodke in stvari, za katere čutimo, da ne ustrezajo božjemu svetu… A On je prišel majhen med nas in mi, če resnično verujemo, bi morali občutiti tudi, da se sveta ne da spreminjati, ne da bi prej občutili, da smo pred Njim kakor drobcena svečka, ki lahko gori le, če ji On poklanja zrak. Zavest o naši pogojenosti je pogoj, da se prepoznamo kot človeška bitja, popolna sreča pa se ne da doseči z veliko akcije, ampak z veliko ljubezni…

To ljubezen nam je Bog razkril s svojim rojstvom, ko se ni samo odpovedal svoji slavi, ki jo ima od vekomaj, ampak je tudi že stopil na pot žrtvovanja za nas, ki se je v velikonočni skrivnosti vidno razkrila in dopolnila. … »Beseda je meso postala« vsebuje ves evangelij. V tem stavku je tudi skrita vsa krščanska novost. V njem nam je bilo razodeto, da nam Bog ni postal samo »slišen«, ampak tudi »otipljiv«! Utelešena Božja Beseda nas odrešuje… Zelo se moramo zelo paziti, da se ne bi prepustili takšnemu obhajanju božične skrivnosti, ki bi bilo zgolj navidezno, zgolj »virtualno«, saj bi tako spregledali »realno« moč in sporočilo božične skrivnosti.

Kristjan, ki hoče resnično razumeti božično skrivnost, mora tudi sam postati človek besede, ali z drugo besedo: »mož beseda«, kot radi rečemo… Besedo, ki jo posluša, mora ceniti nad vse, saj se mu po njej razodeva Bog… Od takrat, ko je v pradavnini, na začetku Bog spregovoril svoj ustvarjalni: »Bodi svetloba …« in kasneje »Naredimo človeka …«, je Njegova beseda odmevala preko stare zaveze do polnosti časov, ki so s Kristusovim učlovečenjem nastopili. Do konca časov nas bo učlovečena Beseda nagovarjala in vabila, naj se kot Ona dejavno vključimo v zgodovino odrešenja. Samo tisti, ki se z njo sreča v prisrčnem pogovoru, more razumeti vsebino današnjega praznika, samo tisti, ki prisluhne, kakor je prisluhnila Marija, Jezusova Mati, v vsej ponižnosti ali tisti, ki je pripravljen na poziv Janeza Krstnika spremeniti svoje življenje: tisti bo okusil notranjo radost in mir, ki ju Bog prinaša v ta svet s svojim rojstvom.

Jezus ni vstopil v tempelj, ki je narejen s človeškimi rokami, ampak v sama nebesa… v prostor, ki ga je sam ustvaril in ga lahko najde tudi v naših srcih. Svojim učencem je rekel: »Če me kdo ljubi se bo držal moje besede.« (Jn 14,23). In drugje: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi. Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.« (Jn 14,15-17). Kristjan, ki ljubi svojega bližnjega in ima zanj posluh, ga bo mogel v bližnjem slišati in srečati. Jezus ga bo lahko tudi po njem nagovarjal, bodril, tolažil… Bratje in sestre, želim vam, naj vam bodo ti dolgi zimski večeri večeri besede, poslušanja in pogovora z Bogom in z vašimi bližnjimi, še posebej z domačimi. Kako lepo bi bilo, če se bi ta vaš pogovor prelil v molitev, v kateri je Božja beseda najvišje povzdignjena.

In ko se boste pustili poučiti Božjemu Duhu, boste postali človek dejanj… Toliko lepih in visokoletečih besed, toliko praznih obljub je izgovorjenih v ta svet v času božičnih praznikov, o dejanjih, ki bi iz besed sledila, pa tako malo sledu? Ljudje se pritožujejo, ker nimajo tistega, kar bi hoteli. A tudi dobiti ne morejo, ker ne prosijo. Kristjani naj bi vedeli, da nam prave sreče svet ne more dati… Bog pa nam jo daje po svoji Besedi, ki je dejavna in ustvarjalno posega v ta svet, dokler ne izvrši tistega, za kar je bila poslana. Vedno se hoče utelesiti, inkarnirati, konkretizirati, vedno nas hoče odreševati. V božičnem času nas zbira v naših cerkvah, kakor gorčično zrno je v teh dneh posejana v naša srca, da bi enkrat vzkalila in prinesla obilen sad…

Božič je praznik pozornosti! Glejte, kakšno pozornost nam je izkazal Bog! Imenujemo se in smo božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker Njega ni spoznal. Bog se je sklonil k nam, ko smo bili najnižje – v grehu, spustil se je ne le v borne jasli na pastirskih poljanah, ampak v grob, da bi nas rešil naših grešnih zablod. Zaradi Njega, ki je danes še posebej prebudil v nas pozornost, ne smemo spregledati nobenega človeka, še posebej ne tistih, ki so zapostavljeni in spregledani s strani družbe in ki to osamljenost še prav posebej občutijo v prazničnih dneh… Gradimo vezi pozornosti, naj bo svetonočno bogoslužje nova priložnost, ki naj nam odpre srce za pravo krščansko in človeško dostojanstvo in naj nas usmeri k Bogu, ki se je za Božič rodil prav za nas.