Župnijski list Kamne Gorice in Dobrave št. 10

Pred kulturnim praznikom je ministrstvo za kulturo v javno razpravo poslalo predlog zakona, ki je po besedah predsednika škofovske konference dr. Andreja Sajeta ustavno sporen, saj v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami omejuje zagotovljene svoboščine. Predlog novele Zakona o medijih v 48. členu na novo določa, da »ni dovoljeno objavljanje oglasov in drugih plačanih obvestil verskih skupnosti« (verska propaganda). Škofje menijo, da predlagana prepoved ni sorazmerna, saj se s predlagano določbo prepoved kakršnega koli oglaševanja za verske skupnosti širi na Slovensko tiskovno agencijo in medije, ki jih izdajajo samoupravne lokalne skupnosti ali druge pravne osebe javnega prava ali ki so v neposredni ali posredni večinski javni lasti.

Svoboda izražanja namreč vključuje svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Ta je zagotovljena tudi z Evropsko konvencijo za človekove pravice in v sodni praksi sodišča postavljena na piedestal najvišjih vrednot civiliziranega sveta. Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. S predvideno prepovedjo obvestil, vabil in poročil o verskih dogodkih, npr. tudi na lokalni ravni, bo predlog zakona nedopustno posegel v versko svobodo, kot izhaja iz 41. člena Ustave Republike Slovenije in 2. člena Zakona o verski svobodi ter iz 9. člena Evropske konvencije za človekove pravice, pa tudi svobodo izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije in 10 člena Evropske konvencije za človekove pravice. Posredno takšne prepovedi predstavljajo tudi kršitev ustavno zagotovljene pravice do zbiranja in združevanja.

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je z vidika spoštovanja 9. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ki opredeljuje svobodo mišljenja, vesti in vere, pri omejevanju verskega oglaševanja treba razlikovati med oglasi, ki so zgolj »informativni« ali »opisni«, in med komercialnimi oglasi, ki ponujajo predmete, vsebine za prodajo, pri čemer (le) slednjih ne ščiti 9. člen in jih je posledično mogoče omejiti. Škofje opozarjajo, da predlog novega Zakona o medijih ne opredeljuje tovrstnega ločevanja, ampak na splošno verskim skupnostim v vseh javnih medijih v državi preprečuje vsakršno oglaševanje ali obveščanje pod izrazom »verska propaganda«.

Katoliška cerkev predlaga, da se izraz »verska propaganda«, ki ga primerjalno – pravno v pomenu, kot ga opredeljuje predlog zadevnega predloga Zakona o medijih ne najdemo v evropski in primerjalni ureditvi, nadomesti z ustreznejšim izrazom, bodisi z izrazom »versko oglaševanje« oz. še primerneje z izrazom »vedenjsko oglaševanje«….

Na povabilo Gibanja za otroke in družine, Pohoda za življenje in Združenja starih staršev se v Sloveniji te dni mudi eden največjih svetovnih borcev proti medicinski zastrupitvi bolnih in starejših, Kanadčan Alex Schadenberg. V torek, 30. januarja, je na temo evtanazije, ki je bila v Kanadi uzakonjena leta 2016, predaval  v dvorani Katoliškega inštituta. Pri pogovoru je sodelovala tudi zdravnica dr. Bojanka Štern, ki je predstavila stališče medicinske stroke. Predavanja se je udeležil tudi ljubljanski nadškof, msgr. Stanislav Zore, ki je ob koncu dogodka tudi nagovoril udeležence predavanja.

Nadškof Zore je opozoril na tri vidike, ki se mu zdijo posebej pomembni, ko se pogovarjamo o tako pomembni temi, kot je nasilno končevanje človeškega življenja. Najprej je spregovoril o pomembnosti jezika, pri čemer je spomnil, da ima jezik v sebi veliko moč, s katero vpliva na realnost in na njeno dojemanje. Prisotne je povabil, naj vedno pazijo, kakšen jezik se uporablja, saj nam snovalci zakona o asistiranem samomoru poskušajo »podtakniti« nove besede, ki stvarnosti ne poimenujejo s pravimi besedami, zato pa ljudje tudine čutijo resnosti stvari, o kateri se govori. Po nadškofovem mnenju se je nekaj podobnega dogajalo že v preteklih letih, ko se je v naši domovini počasi doseglo nov pogled na partnerstvo in družino, tudi s pomočjo novega, takšnim idejam naklonjenega jezika in besed. Nadškof je spomnil na besede filozofa Ludwiga Wittgensteina: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.«. »Bodimo pozorni na jezik,« je zaključil, »da nas le-ta ne zapelje proč od resničnosti.«

Drugi vidik, ki ga je nadškof posebej izpostavil, je razlika med »zdravniki« in »krvniki«. Na primeru srednjega veka, ki ga nekateri označujejo za »mračnega«, je pokazal, da so celo takrat poznali jasno razmejitev med »zdravilci« in »rablji«, pri čemer sta imela »vsak svoje delo«. »Mi bi pa radi«, je nadaljeval nadškof Zore, »zdravnike prisilili, da postanejo rablji, kar se ne sme dovoliti.«

Tretji vidik nadškofovega razmišljanja pa je bil namenjen »koraku v naprednost«, t.i. »progresivnemu« pogledu na svet. Spomnil je na misel francoske filozofinje Chantal Delsol, ki pravi, da je sprejemanje takšne zakonodaje »korak v pred-humano družbo«, saj so nekatere družbe, daleč pred krščanstvom, izpostavljale dojenčke. Nadškof je opozoril, da to delamo tudi v naši družbi, samo na nekoliko drugačen način – saj uporabljamo drugačen jezik, realnost pa je zelo podobna. Take, pred-humane družbe, so imele pogosto tudi zelo slab odnos do starih, bolnih in onemoglih. To pomeni, da zahodna družba ne gre v smeri napredka, ampak se vrača »Nazaj, daleč nazaj.«

Kako lepo je prebrati«, pravi bolnišnični duhovnik Aleksander Skapin, »da je hromi človek imel ob sebi ljudi, ki so mu pomagali. Štirje so ga prinesli. Ti štirje niso pustili na cedilu svojega sorodnika, sovaščana, prijatelja… Dobro je imeti ob sebi take ljudi, ki znajo in želijo pomagati. Bili so tudi iznajdljivi. Niso mogli priti do Jezusa skozi vrata, ker je bilo veliko ljudi, odprli so streho in hromega spustili pred Jezusa. Ljubezen do sočloveka je vedno tudi iznajdljiva. Kdor želi pomagati, si bo vzel čas, se bo potrudil. Kakor vemo, ljubezen išče in najde prave rešitve, tudi tam, kjer se zdi, da jih ni. Poleg domačih in sosedov so v Sloveniji prostovoljci, ki vozijo starejše in bolne v bolnišnice in na zdravniške preglede. Na Krasu deluje Sopotnik, drugje podobna združenja. Mnogi odrasli, verjetno je večina upokojencev, tako naredijo veliko dobrega. Hvala tudi tem dobrim ljudem.

Dragi bolniki, poglejmo sedaj ta dogodek z Jezusove strani. On vidi vero bolnega človeka in požrtvovalnost prijateljev in zaupanje, ki ga imajo vanj. Videl je ljubezen do njihovega prijatelja. To ne more ostati neopaženo v Jezusovem srcu. Obrne se najprej na hromega in mu reče: ‘Odpuščeni so ti tvoji grehi’. Začudenje okoli sedečih je bilo veliko. Jezus pokaže na izvor bolezni in smrti, to je greh. Mislim, da ni želel neposredno, s prstom, pokazati na grešno življenje hromega človeka, temveč je hotel povedati, da je greh najhujša bolezen. Da greh vpliva tudi na vse človekovo življenje. On je prišel zato, da odreši celega človeka. Mnogi čudeži, ki so opisani v evangeliju, nam tudi govorijo o velikem Jezusovem sočutju do bolnikov. Čudeži pa tudi pokažejo, da je v Bogu ozdravljenje od greha in od bolezni.

Odlomek omenja štiri prijatelje, ki so prinesli hromega človeka pred Jezusa. Kdo so danes lahko ti štirje (ali več) prijatelji: Kot prvega prijatelja bi omenil molitev. V molitvi smo povezani z Bogom. Ko obiskujem bolnike v sežanski bolnišnici, večkrat vidim na omarici rožni venec, molitvenik, podobico, križ. Včasih ste razpoloženi za molitev, drugič lahko samo držite v rokah rožni venec in v tem stisku je molitev, zaupanje, premagovanje bolečin, osamljenosti ali celo zapuščenosti. Drugi prijatelj je lahko obhajilo za prvi petek, posebno tistim, ki ste doma. Jezus te obišče na domu, vstopi v tvoje srce in je s teboj, tudi ko duhovnik odide. Pred nekaj meseci mi je rekla ena gospa, da se mi preveč mudi, ko prinesem sveto obhajilo. Gotovo je to res. Druženje z Jezusom pa ni časovno omejeno. Tretji prijatelj so domači, sosedje, prijatelji. Blagor tistemu bolniku, ki jih ima in se lahko z njimi zaupno pogovarja o vseh svojih težavah in strahovih. Včasih slišim ob pogrebih, kako hvalijo pokojnika, da je svoje težave hrabro premagoval, da drugih ni obremenjeval, da ni bil nadležen. Lahko je to samo govorniška figura. Vsakokrat pa pomislim: ubogi človek, ni imel sorodnika, prijatelja, duhovnika, ki bi mu zaupal. Sam je moral prenašati svojo bolezen. Četrti prijatelj bi lahko bili mediji, s katerimi lahko skupaj molite, poslušate nagovore in spodbude, ste pri vsakdanji sveti maši. V času covida ste se nekateri navezali na to obliko duhovnega spremljanja. Naj vam to pomaga tudi sedaj. Povabim pa vas, če je priložnost na kakšno skupno srečanje bolnikov in invalidov, naj vam ne bo težko zbrati pogum, prositi za prevoz in se udeležiti svete maše in veselja, da smo lahko skupaj, pa čeprav bolni…«