37. Sinodalni proces je izpostavil duhovno dediščino krajevnih cerkva, v katerih prebiva in iz katerih je izoblikovana Katoliška Cerkev, ter potrebo po izražanju njihovih izkušenj. V moči vesoljnosti »prinašajo posamezni deli svoje darove drugim in celotni Cerkvi. Tako se celota in posamezni deli krepijo iz skupne medsebojne povezanosti vseh in v složnem prizadevanju za polnost edinosti« (LG 13). Služba Petrovega naslednika »zagotavlja legitimno raznolikost in hkrati skrbi, da posebnosti ne le ne škodujejo edinosti, ampak ji služijo« (koncilski dekret Ad Gentes – AG 22).

38. Celotna Cerkev je bila vedno različnost narodov in jezikov, cerkva s posebnimi obredi, ureditvami ter teološko in duhovno dediščino, poklici, karizmami in službami v korist vseh. Edinost te raznolikosti prinašata Kristus, temeljni kamen, in Duh, učitelj skladnosti. To edinost v različnosti natančno označuje vesoljnost Cerkve. Njeno znamenje je mnoštvo Cerkva sui iuris, katerih bogastvo je poudaril sinodalni proces. Zasedanje spodbuja nadaljnjo pot srečanj, medsebojnega razumevanja in izmenjave darov, ki hranijo občestvo Cerkve cerkva.

39. Sinodalna prenova spodbuja vrednotenje kontekstov kot prostor, kjer je navzoč in se uresničuje Božji klic, namenjen vsem, da bi bili del njegovega ljudstva, tistega Božjega kraljestva, ki je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Tako lahko različne kulture dojamejo edinost, ki leži v osnovi njihove pluralnosti, in se odprejo možnosti za izmenjavo darov. »Edinost Cerkve ni uniformiranost, ampak organska vključitev legitimnih različnosti« (sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda). Raznolikost izrazov odrešenjskega sporočila preprečuje, da bi ga omejili na samo eno razumevanja življenja Cerkve ter teoloških, liturgičnih, pastoralnih in disciplinarnih oblik, v katerih se izraža.

40. Vrednotenje okoliščin, kultur in raznolikosti ter odnosov med njimi je ključ za rast sinodalne Cerkve v poslanstvu, ki se po vzgibu Svetega Duha približuje vidni edinosti kristjanov. Ponovno potrjujemo prizadevanje Katoliške Cerkve, da bo nadaljevala in okrepila ekumensko pot z drugimi kristjani na podlagi našega skupnega krsta in kot odgovor na poziv, naj skupaj živimo občestvo in edinost med učenci, za katero je Kristus molil pri zadnji večerji (prim. Jn 17,20-26). Zasedanje z veseljem in hvaležnostjo pozdravlja napredek v ekumenskih odnosih v zadnjih šestdesetih letih, dokumente dialoga in izjave, ki izražajo skupno vero. Sodelovanje delegatov bratskih skupnosti je obogatilo delo zasedanja in z veseljem pričakujemo nadaljnje korake na poti k polnemu občestvu v moči prejetih sadov ekumenske poti v cerkvenih prizadevanjih.

41. Kristjani po vsem svetu živijo skupaj z ljudmi, ki niso krščeni in služijo Bogu v drugih religijah. Zanje slovesno molimo pri liturgiji velikega petka, z njimi sodelujemo in si prizadevamo graditi boljši svet ter skupaj z njimi prosimo edinega Boga, naj svet reši zla, ki ga pesti. Dialog, srečanje in izmenjava darov, značilnih za sinodalno Cerkev, smo poklicani odpreti za odnos z drugimi verskimi izročili z namenom »vzpostavljanja prijateljstva, miru, skladnosti ter izmenjave moralnih in duhovnih vrednot in izkušenj v duhu resnice in ljubezni«. V nekaterih regijah so kristjani, ki sodelujejo pri vzpostavljanju bratskih odnosov z ljudmi drugih veroizpovedi, deležni preganjanja. Udeleženci zasedanja jih spodbujamo, naj v svojih prizadevanjih vztrajajo z upanjem.

42. Množica religij in kultur, raznolikost duhovnih in teoloških izročil, raznolikost darov in nalog Duha v skupnosti, pa tudi raznolikost starosti, spola in socialnih pripadnosti v Cerkvi so povabilo, da vsakdo prepozna in sprejme svojo delnost, se odreče zahtevi, da bi bil v središču, ter se odpre sprejemanju drugih pogledov. Vsak je nosilec posebnega in nepogrešljivega prispevka k dopolnitvi skupnega dela. Sinodalno Cerkev lahko opišemo s podobo orkestra: raznolikost instrumentov je nujna za lepoto in ubranost glasbe, znotraj katerih glas vsakega ohranja svoje posebnosti v službi skupnega poslanstva. Tako se kaže skladnost, ki jo v Cerkvi ustvarja Duh, ki je poosebljena ubranost (prim. sv. Bazilij, o Psalmu 29,1; O Svetem Duhu XVI, 38).

43. Sinodalnost je predvsem duhovna naravnanost, ki prežema vsakdanje življenje krščenih in vse vidike poslanstva Cerkve. Sinodalna duhovnost izhaja iz delovanja Svetega Duha. Zanjo so potrebni poslušanje Božje besede, kontemplacija, tišina in spreobrnjenje srca. Kot je dejal papež Frančišek v uvodnem nagovoru drugega zasedanja sinode, je »Sveti Duh zanesljiv vodnik in naša prva naloga je, da se naučimo razločevati njegov glas, saj govori v vseh in v vseh stvareh«. Sinodalna duhovnost zahteva tudi askezo, ponižnost, potrpežljivost ter pripravljenost odpuščati in sprejemati odpuščanje. S hvaležnostjo in ponižnostjo sprejema različne darove in naloge, ki jih Sveti Duh deli za služenje enemu Gospodu (prim. 1 Kor 12,4-5). To počne brez ambicij ali zavisti, brez želje po prevladi ali nadzoru ter goji enaka čustva kot Jezus Kristus, ki je »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,7). sadove prepoznamo, ko je vsakdanje življenje Cerkve zaznamovano z edinostjo in skladnostjo v raznolikosti. Na poti pristne duhovnosti nihče ne more napredovati sam. Kot posamezniki in kot skupnost potrebujemo spremstvo in podporo, vključno z vzgojo in duhovnim vodstvom.

44. Prenova krščanske skupnosti je mogoča le, če priznamo prvenstvo milosti. Če ni osebne in skupnostne duhovne globine, je sinodalnost omejena le na učinkovito organiziranost. Poklicani smo, da sadov osebne duhovne izkušnje ne prevajamo le v skupnostne procese, temveč da globlje izkusimo, kako je uresničevanje nove zapovedi medsebojne ljubezni prostor in oblika srečanja z Bogom. V tem smislu sinodalna perspektiva, ki se opira na bogato duhovno dediščino izročila, prispeva k prenovi njenih oblik: molitve, odprtosti za soudeležbo, skupnega razločevanja, misijonske energije, ki se rojeva iz medsebojne izmenjave in izžareva kot služenje.

45. Pogovor v Duhu je orodje, ki kljub svojim omejitvam omogoča poslušanje in razločevanje, »kaj Duh govori Cerkvam« (Raz 2,7). Njegovo udejanjanje  je sprožalo           veselje, čudenje in hvaležnost ter je bilo doživeto kot pot prenove, ki preoblikuje posameznike, skupine in Cerkev. Beseda »pogovor« izraža nekaj več kot le dialog: skladno prepleta misli in čustva ter ustvarja skupni življenjski prostor. Zato lahko rečemo, da gre pri pogovoru za spreobrnjenje. Gre za antropološko danost, ki jo najdemo pri različnih ljudstvih in kulturah, ki jih združuje praksa solidarnega združevanja, da bi razpravljali in odločali o vprašanjih , ki so za skupnost bistvenega pomena. Milost uresničuje to človeško izkušnjo. »Pogovor v Duhu« pomeni živeti izkušnjo izmenjave v luči vere in iskanja Božje volje v evangeljskem ozračju, v katerem lahko Sveti Duh da slišati svoj nezamenljivi glas.

46. Na vseh stopnjah sinodalnega procesa je bila izražena potreba po ozdravitvi, spravi in ponovni vzpostavitvi zaupanja v Cerkvi in družbi, zlasti po preštevilnih škandalih, povezanih z zlorabami. Cerkev je poklicana, da v središče svojega življenja in delovanja postavi dejstvo, da smo v Kristusu po krstu zaupani drug drugemu. Priznanje te globoke resničnosti postane sveta dolžnost, ki nam omogoča priznanje napak in ponovno vzpostavitev zaupanja. Hoja po tej poti je dejanje pravičnosti in misijonsko prizadevanje Božjega ljudstva v našem svetu ter dar, ki ga moramo izprositi od zgoraj. Želja, da bi še naprej hodili po tej poti, je sad sinodalne prenove.

47. Sinodalni slog, prežet s ponižnostjo, lahko naredi Cerkev za preroški glas v današnjem svetu. »Sinodalna Cerkev je kot zastava, dvignjena med narodi« (prim.Iz 11,12). Živimo v dobi, ki jo zaznamujejo vse večja neenakost, naraščajoče razočaranje nad tradicionalnimi modeli upravljanja, razočaranje nad delovanjem demokracije, vse močnejše avtokratske in diktatorske težnje, prevlada tržnega modela brez upoštevanja ranljivosti ljudi in stvarstva ter skušnjava reševanja konfliktov s silo namesto z dialogom. Pristno udejanjanje sinodalnosti omogoča kristjanom, da razvijejo kulturo, sposobno kritične preroškosti v odnosu do prevladujočega mišljenja, in tako ponudijo poseben prispevek k iskanju odgovorov na številne izzive, s katerimi se soočajo sodobne družbe, ter k ustvarjanju skupnega dialoga.

48.Sinodalni način življenja odnosov je oblika pričevanja v družbi. Poleg tega pa tudi odgovarja na človekovo potrebo po sprejetosti in priznanju v konkretni skupnosti. Predstavlja izziv za vse večjo izoliranost ljudi in kulturni individualizem, ki ga je pogosto prevzela tudi Cerkev, ter nas poziva k medsebojni skrbi, soodvisnosti in soodgovornosti za skupno dobro. Prav tako je izziv za pretirandružbeni komunitarizem, ki ljudi duši in jim ne dopušča, da bi bili subjekti lastnega razvoja. Pripravljenost prisluhniti vsem, zlasti ubogim, je v ostrem nasprotju s svetom, v katerem koncentracija moči izloči revne, potisnjene na rob, manjšine in zemljo, naš skupni dom. Sinodalnost in celostna ekologija upoštevata perspektivo odnosov in vztrajata pri nujnosti skrbi zanje, zato ustrezata druga drugi in se dopolnjujetav načinu uresničevanja poslanstva Cerkve v sodobnem svetu.