Ko se življenje počasi izteka, se v nas prebudi globoko hrepenenje: da bi bilo to, kar doživljamo, še vedno del nečesa večjega. Da bi ne odšli v praznino, ampak v skrivnost, ki ji lahko zaupamo. Ne hrepenimo po podaljševanju življenja, temveč po notranjem miru, upanju, ki presega bolečino, in po možnosti, da se poslovimo v miru in z ljubeznijo.

Želimo, da bi zmogli prenašati bolečine. Da bi še enkrat čutili, da je imelo naše življenje smisel in da ga ima tudi vse to, kar doživljamo zdaj. Da naše hrepenenje ni zaman.

Hrepenimo po miru. Ne toliko po miru okoli nas, ampak znotraj nas. Po tistem blaženem miru, ko srce ve, da je bilo življenje dar, ki s smrtjo ne bo uničeno. Včasih najdemo mir šele čisto na koncu: po dolgih dvomih, bojih, tudi odporih. In vendar pride.

Ana pripoveduje o umirajočem duhovniku: »Veliko je molil, tudi skupaj sva molila, a med vrsticami je bilo kdaj pa kdaj slišati eno negotovost, recimo: ‘Kako dolgo bo to trajalo?’ ali: ‘Ne bi rad še umrl.’ Čisto na koncu pa je bil popolnoma miren in predan Bogu, čeprav v trpljenju. Stisk roke in topel glas je ta mir še poglobil.«

V takšnih trenutkih hrepenimo, da nas ne bi preplavil zgolj strah. Da bi nekdo ob nas ohranil upanje tudi takrat, ko ga sami komaj še najdemo. Upanje, ki ni zanikovanje resničnosti, ampak zaupanje, da tudi iz trpljenja lahko vznikne luč, novo življenje.

Včasih za to ni potrebnih veliko besed. Zadostuje le pogled. Jožica je doživela nekaj takega z možem:

»Proti zaključku svojega življenja me je vprašal, le kaj se dogaja z njim. Odgovorila sem mu, da so pljuča uboga, da so v slabem zdravstvenem stanju. Ta poved je bila dovolj, več ni spraševal… imela sem pravila: toliko kot bo vprašal, toliko mu bom povedala.«

Ko čutimo, da se bliža konec, si ne želimo, da bi nas obremenjevali z dejstvi. Ne potrebujemo razlage vsakega simptoma. Želimo si, da bi bili slišani, razumljeni, spoštovani v tem, kar doživljamo. Da bi nekdo zaznal, koliko želimo vedeti in koliko ne.

V sebi nosimo neugasljivo hrepenenje po življenju. Marjana o tem pravi: »Tomaž je v zadnjih mesecih, tednih dneh življenja hrepenel po življenju, po ljubezni, po dotiku, po Bogu…«

Ana pa nadaljuje izkušnjo z drugimi bolniki: »Spomnim se težkih onkoloških bolnikov, kjer ni ostalo nič drugega več kot paliativna oskrba, a so v sebi nosili nepremagljivo upanje: ‘Saj bo boljše.’ Moč življenja je tako močno položena v človeka, da gre onkraj smrti. Tega se takrat ne zaveda, a ga vidim, kako hrepeni po življenju do konca.«

To hrepenenje po življenju ne pomeni, da se ne moremo posloviti. Pomeni, da je življenje preveč sveto, da bi ga preprosto odložili. Pomeni, da si želimo, kolikor je mogoče, izpeljati svojo zgodbo do konca: človeško, dostojanstveno, sveto.

A hrepenimo tudi po tem, da bi se lahko poslovili. Včasih nas želijo reševati do zadnjega diha, a mi si želimo predvsem mirno oditi. Snežana je ob umiranju svoje drage mame čutila stisko:

»Ko je postala zmedena in je začela zapadati iz dremavice v dremavico, je padla odločitev, da jo je treba pričeti umetno hraniti. Velik del mene se je uprl takšni odločitvi, ker me je prevevalo globoko spoznanje, da spoštovanje življenja vključuje tudi sprejemanje umiranja kot naravnega dogajanja, zato se mi ni zdelo prav, da se sam proces umiranja kakor koli podaljšuje ali skrajšuje. Prepričana sem, da je življenje treba prepustiti, da se odvije samo vse do njegovega naravnega konca. Še danes ne vem, zakaj odločitvi nisem na glas ugovarjala.«

Ne prosimo, da se umiranje pospeši. A tudi ne želimo, da se podaljšuje na vsak način, če pomeni le še več bolečine. Hrepenimo, da bi nam bilo dovoljeno oditi v miru, naravno, z občutkom, da se izpolnjuje celota zemeljskega življenja.

Včasih nas je strah smrti in to tudi povemo. Mirjam pravi: »Kakšen teden pred smrtjo, ko je bil oče res že zelo zelo ubog in v velikih bolečinah, vendar še vedno poln upanja, mi je zaupal, da se nekoliko boji umreti, ker ne ve, ker ga čaka. Po daljšem preprostem pogovoru se je umiril.«

Marsikdaj se prav ob koncu nekaj razjasni. Nekaj se premakne. Mirjam to opisuje z ganljivimi besedami o svoji mami: »Mama je v katoliškem domu, kamor sem jo preselila, postala še bolj zagrenjena in jezna. A ob zadnjem obisku je bila prerojena. Imela je blag nasmeh, prvič v vseh letih me je objela, se zahvalila in celo izrazila željo, da skupaj zapojeva Marija, ti pomagaj nam. Ona je šepetala, jaz pa sem ji pela na uho. Vedela sem, da je to slovo. In tako je bilo.«

Ko se lahko poslovimo – resnično, v miru, brez prisile, brez maske – je to neprecenljivi dar. Takrat se v nas zbližajo smisel, mir, upanje in poslovitev. Takrat lahko rečemo: bilo je težko, a tudi sveto.

Na koncu hrepenimo, da bi bilo to, kar smo, sprejeto z vsem, kar je bilo: z vero in dvomi, z močjo in slabostjo, z upanjem in strahom. Da bi v miru položili svoje življenje v roke Boga Očeta, ki nas je ustvaril in nas v Kristusu po Svetem Duhu odrešil, ter zaupali, da nas bo sprejel v objem večne ljubezni. Take kot smo. Za vso večnost.