Slišali smo apostola Pavla: »Drugega temelja nihče ne more položiti, razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus« (1 Kor 3,11). Vse drugo, čeprav zlato, bleščeče, všečno – bo nekoč pogorelo, zbledelo ali se sesulo, če ni bilo zgrajeno na Njem. To velja tako za zidove cerkva kot tudi za zidove naših duš, naših družin, naših skupnosti. In tu, dragi bratje in sestre, se začne hvaležnost Bogu, da med nami postavlja temelje, ne iz betona, ampak iz Besede in telesa svojega Sina.

V prvem berilu prerok Ezekiel opiše čudovito videnje: izpod praga templja teče reka. Najprej majhen potok. A dlje ko teče, bolj narašča, bolj oživlja. In kam gre? V Arabo, v sušno deželo. V Mrtvo morje, v vodo, ki je tako slana, da ne omogoča življenja. In kaj se zgodi? Čudež: mrtvo postane živo, slano postane pitno, suho ozeleni. »Kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo« (Ez 47,9).

Zemlja, za katero se je zdelo, da je za vedno obsojena na jalovost, razkrije izjemen potencial: postane vrt z zimzelenimi drevesi in listi ter plodovi z zdravilno močjo. Za ta vrt je značilno, da spoštuje in krepi vsako raznolikost, saj »ob reki na obeh bregovih raste vsakovrstno sadno drevje« (Ez 47,12). To je veličasten simbol, ne le tega, da lahko Bog vse naše življenjske polomije, celo zlo, preobraža v rodovitno življenje, ampak tudi tega, da pristno krščansko življenje nujno postaja tudi prostor življenja za druge. Ezekiel namreč pove, da »voda, ki ga napaja, teče iz svetišča« (47,12). Bog je izvir moči življenja, ki nas presega, in nam omogoča, da sami postajamo oživljajoča reka. Bog nas napaja s svojo milostjo in nas hkrati vabi, da ne ostajamo znotraj templja kot voda v vodnjaku, ampak da tečemo in se izlivamo tja, kjer je izsušeno, mrzlo, mrtvo. Kajti Božja logika ni v tem, da bi morali ostajati le v templju, temveč v tem, da pustimo, da voda iz templja preplavi puščavo sveta.

Zato, bratje in sestre, hvala Bogu, da nas ni poklical, da bi le sedeli v cerkvenih klopeh, ampak nas preobraža v reko, ki oživlja. Zahvalimo se danes Bogu, da nas je v preteklem letu zdravil in krepil s svojimi zakramenti, da bi lahko bili tudi mi v tem svetu kakor rodovitna drevesa ob reki, katerih listi so zdravilo, katerih sadeži so za vsakogar. Gospod ustvarja prostor za vsakogar: ustvarja raznolikost, ne uniformiranosti. Hvaležni smo Gospodu, da Cerkev ni le ene barve, da jo gradijo različni slogi in številne pesmi – da je kljub človeškemu grehu čudovita Božja njiva z mnogimi vrstami in mnogimi obrazi.

Različnost pa ni mogoča brez zvestobe isti poklicanosti k svetosti. Pavel nam v drugem berilu nastavi ogledalo: »Ali ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16). Bog z veseljem prebiva med nami in s svojo zvesto ljubeznijo podpira našo šibkost, a tudi pričakuje, da bomo postali modri arhitekti, sposobni sodelovati z Njim, pri gradnji občestva v skladu z logiko Njegovega kraljestva.A žal Bog velikokrat namesto sodelavcev v svojem templju najde »prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja« (Jn 2,14). Evangelij nam danes postreže z nadvse neprijetnim prizorom, ki zahteva naš iskren odgovor. Jezus pride v tempelj, vzame bič in prevrne mize. Izžene živali, raztrese denar. Ne gre za nenadzorovan izpad jeze, ampak za znamenje, ob katerem se moramo vprašati: »Koliko prostora v ‘templju našega življenja’ zavzemajo razne tržnice, hrup, trgovanje z Bogom ali celo na njegov račun? Kolikšen del naše duše je namenjen resnični molitvi in sodelovanju z Njegovim načrtom odrešenja? Koliko našega cerkvenega delovanja je v resnici odprto za srečanje z Bogom?«

 Zato danes Gospodu hvaležno recimo: »Hvala, ker ne molčiš, ko v templju trgujemo. Hvala, ker si tudi v preteklem letu prevračal, kar smo sami slabo postavili. Hvala za Tvojo gorečnost. Hvala, ker nas vznemirjaš, podiraš in znova gradiš.«

Ko Judje očitajo Jezusu, »s kakšno pravico to dela«, jim da presunljivo obljubo: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19). Govoril je o svojem telesu, ki bo v treh dneh obnovljeno. Na križu podrto. V vstajenju povzdignjeno.

 Bratje in sestre, v tem je največji razlog za našo hvaležnost: ni porušene zgradbe, ki je Kristus ne bi mogel obnoviti. Ni človeka, ki bi bil za vedno izgubljen. Ni srca, ki bi bilo preveč zlomljeno, da ne bi moglo ponovno postati svetišče Duha. Bog je sposoben vedno znova v treh dneh postaviti, kar smo mi porušili. Oživiti, kar se je posušilo. Naj nas ti trije Jezusovi dnevi spremljajo kot nežna pesem vere. Morda smo padli. Morda se nam zdi, da je naše življenje propadlo. Morda je celo naša vera kot Mrtvo morje – brez življenja, brez gibanja, brez rib. A kljub vsemu: voda iz templja teče tudi tja. Prav tja! In oživlja.

 Zahvalimo se za življenje. Za ljudi okrog nas. Za vsakogar, ki se pusti očistiti, da bi postal prozoren za Boga. Za vse, ki so postali reka življenja za druge. Za tiste, ki zdržijo ogenj prečiščevanja in ostajajo hvaležni. Zahvalimo se danes, da je temelj Cerkve oseba. Ne strategija, ne ideja, ne funkcija, ne struktura, ampak oseba – Jezus Kristus. Temelj, ki ne razpoka. Temelj, ki ne razpade. Temelj, ki ne razočara.  

 Izkušnja Jezusovega delovanja v preteklosti nam vliva pogum za prihodnost. Ostanimo njegovi sodelavci, predani graditelji, modri stavbeniki, kot pravi apostol Pavel (prim. 1 Kor 3,10). Ne graditelji iz kartona, ampak iz zaupanja. Ne graditelji slavolokov lastni veličini, ampak tihi, zvesti sodelavci evangelija.

Gregor Celestina, spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani