Dragi bratje in sestre, zahvalna nedelja pred oltarje po naših cerkvah razgrne bogastvo, ki nam ga podarjata rodovitnost zemlje ter pridno in neutrudno delo naših rok. Kako blagodejno vplivajo na naše srce mehke in tople barve sadov naših sadovnjakov in njiv, vrtov in vinogradov. Ob razkošju lepote se skrbi in sence nekam umaknejo; pozabimo nanje, vsaj za nekaj časa. In napolni nas hvaležnost do vseh, ki so v darove pred oltarjem vložili svoj trud in znoj, pa tudi do dobrega Boga, od katerega prihaja »vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). in ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45).

Ob tem lepem pogledu v cerkve ob zahvalni nedelji pa me obhaja čudna misel: nedvomno smo ob obilnih pridelkih bolj brez skrbi, ne vem pa, če smo tudi boljši ljudje. Če bi bilo mogoče, da bi pred naše oltarje razgrnili dogodke in ljudi, ki ne žarijo od barvnega razkošja, vendar pa smo ob njih postajali boljši ljudje, v kakšnih barvah bi v tem primeru zažarel prostor? Ko se skušam zamisliti v to plat življenja, je manj zrelih barv jeseni, pač pa se prostor obarva s srčno toplino in hvaležnostjo. Predvsem pa iz vsega doživetega, z vsakega srečanja, z vsakega obraza sije mirna in blaga luč upanja, ki ga v tem svetem letu zavestno odkrivamo in živimo na našem romanju vere.

Ob tem bogastvu srčne dobrote, podarjenega časa in talentov, ob tem bogastvu podeljenega in prebujajočega upanja, sem hvaležen vsem vam, dragi bratje in sestre, ki sprejemate svoje poslanstvo skrbi za druge. Staršem, ki sprejemate in vzgajate otroke. Kakor ste vi njihovo upanje danes, bodo oni vaše upanje jutri. Kakšno zaupanje živi v srcu otroka, ki sedi v maminem ali očetovem naročju in skupaj z njim moli sveti angel. Kakšno upanje se prebudi v srcu človeka, ki se je težko odločil, da stopi v spovednico, da bi odložil bremena svojih grešnih odločitev, pa potem skozi duhovnikovo srce zasliši Božje zagotovilo: »Jaz te odvežem tvojih grehov.« Dragi bratje duhovniki, ni močnejšega oznanila o Božji dobroti in ljubezni, kot je molitev odveze. Hvala vam, da ljudi odvezujete grehov in jim oznanjate usmiljenega Boga. Koliko lepote podarite ljudem vsi, ki se trudite za lepe svete maše, za čiste in okrašene cerkve: pevci in ministranti, oznanjevalci Božje besede in izredni delivci obhajil, diakoni v opravljanju svoje službe in vi duhovniki, v veličastni nalogi ponavzočanja Jezusove daritve v času. Vsem hvala za to. Hvala tudi vsem, ki v župnijskih pastoralnih svetih in drugih skupinah razmišljate in molite za potrebe krščanskega življenja v svojih župnijah.

Na poseben način upanje živijo tisti, ki jih je življenje – kar dejansko pomeni ljudje – prikrajšalo za življenje potrebnih stvari. NI lahko trkati na vrata, na katera koli vrata, in prositi za pomoč. Sodelavci Karitas in vsi, ki bližnjim storite kaj dobrega, hvala vam za to. Po vas naša vera ne ostaja več samo v molitvah in vonju kadila, ampak stopi med ljudi in dobi meso in kri v dobrih delih tem Jezusovim bratom in sestram.

Nazadnje se zahvaljujem še vsem tistim, ki svoje vere skupaj z nedeljsko obleko ne zaprete v omaro, ampak jo nosite s seboj, med sosede, med sodelavce, med prijatelje – skratka povsod, kjer se srečujete z ljudmi. Najbrž večina teh ljudi lahko samo po vas sreča evangelij, sreča Jezusa in njegovo sporočilo o odrešenju. Hvala vam, ker nevsiljivo in neustrašno oznanjujete evangelij s svojim življenjem. Svetu s tem prinašate sporočilo, da Bog še ni obupal nad nami.

Vsem vam, dragi bratje in sestre, zagotavljam, da vas bo Bog prepoznal kot svoje, in sicer po obrazih tistih, ki jim storite kaj dobrega, kajti »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).