Apostolsko dobo težko primerjamo s katerokoli drugo, saj so bili to prvi koraki Cerkve, ki jih je gotovo spremljala posebna milost, ker so bili prvi evangelizatorji ljudje, ki so živeli z Jezusom ali ga v živo srečali po vstajenju kot Pavel; zato je bilo njihovo oznanjevanje posebej karizmatično. Te ljudi in tudi prve skupnosti je spremljala velika gorečnost, saj so bili večinoma pripravljeni raje umreti kot zatajiti Kristusa in zapustiti cerkveno občestvo. Iz nekoliko poznejših ohranjenih zapisov iz dobe cerkvenih očetov pa jasno razberemo, da so takrat poleg že podaljšane predhodne priprave na krst uvedli tudi poučevanje po krstu in podobno po vseh drugih zakramentih, kar so imenovali mistagogija. To razumemo kot uvajanje v življenje iz skrivnosti določenega zakramenta, kar pred dejanskim obhajanjem zakramenta sploh ni mogoče. Seveda pa je razumljivo, da je prav mistagogija po krstu bila najpomembnejša, ker je krst temeljni zakrament.

V Gelazijevem zakramentariju iz 5. stoletja je že jasno zapisano, da ima katehumenat daljno in bližnjo pripravo. Daljna je trajala okoli tri leta, bližnja pa v postnem času. Katehumenat je imel več stopenj in z njimi povezane obrede. Že vstop je bil npr. povezan z obredom z uvodno katehezo, polaganjem rok, zarotilno molitvijo, prvim križem, polaganjem soli na jezik in blagoslovom. Sledilo je redno poučevanje (kateheza) in uvajanje v življenje krščanskih kreposti. Cerkveno občestvo je katehumenu določilo tudi spremljevalca, botra, ki je bil že izkušen kristjan, da ga je skozi to pripravo spremljal v vsakdanjem življenju, muj pomagal pri prenašanju naučenega v življenje; tako je bil tudi pred občestvom porok, da katehumen resno vstopa v krščanstvo tudi s spreminjanjem svojega vsakdanjega življenja. Med poučevanje je spadalo tudi poučevanje o hudičevih delih, katerim se je moral že vnaprej odpovedati, če je želel postati kristjan. Takšna očitna hudičeva dela so bile razne poganske orgije, gladiatorske igre, izpostavljanje novorojenih prizadetih otrok. To so bili krvoločni spektakli, v katerih je okrutnost postala zabava, ubijanje bližnjega v zabavo drugih. Ta vidik je zelo sodoben, saj imamo na zunaj drugačna, a v jedru podobna dogajanja tudi danes. Resen kristjan se mora vnaprej odpovedati določenemu tipu kulture, nekakšnemu »way of life«, kjer ne šteje resnica, ampak videz; kjer se ne išče resnica, ampak učinek, senzacija – pod pretvezo resnice, dobrote se uničujejo ljudje (hoteni splav, evtanazija, pomoč pri samomoru, sodobno suženjstvo, korupcija, bogatenje na tuj račun…). Gre pravzaprav za »antikulturo«, proti Kristusu in Bogu. Katehumen se mora odpovedati »temu svetu«, kakor bi rekel evangelist Janez.

Prvotno so krščevali samo pri velikonočni vigiliji, zato je bila tudi bližnja priprava v postnem času. Sprva so krščevali samo škofje in pri isti velikonočni vigiliji so obhajali tudi zakrament birme. S širjenjem krščanstva in množenjem skupnosti pa so si škofje preskrbeli pomočnike, duhovnike. In kadar je krstil duhovnik, je nato v najkrajšem možnem času skupnost obiskal škof ter krst potrdil z obhajanjem zakramenta svete birme. Škof je skupaj z drugimi škofi v zboru škofov legitimni naslednik apostolskega zbora, zato edini porok edinosti s Kristusovo Cerkvijo in je dolžan skrbeti tudi za neokrnjen Kristusov nauk. Škof je živa vez z vesoljno Cerkvijo…

Z izenačitvijo krščanstva z drugimi verstvi v rimskem cesarstvu se je krščanstvo lahko pričelo svobodno razvijati in stopilo v javnost. S tem je postalo tudi bolj »vidno« in zato tudi privlačno. Zlasti po Teodozijevem privilegiranju krščanske vere ob koncu četrtega stoletja je vstopanje v krščanstvo postalo množično. Žal, lahko rečemo, pa je to vodilo v slabljenje priprave in ne v krepitev, saj so številni vstopali tudi zaradi privilegijev, ki so jih imeli kot kristjani. Kateheze škofa Cirila Jeruzalemskega so bile aktualne takrat in so še danes; z nekaterimi prilagoditvami seveda. Pravzaprav so bistvene stvari iste kot nekoč, spreminjajo se pa oblike in okoliščine, zato je potrebno v vsaki dobi in celo vsakemu posamezniku ustrezno prilagoditi posredovanje vere in temu primerno tudi pot katehumenata. V sodobnosti so takšne prilagoditve potrebne še pogosteje. Na splošno menim, da bi današnji katehumenat bilo potrebno bolj poosebiti, da ne bi bil kot »opraviti neki tečaj«, ampak zares osebno uvajanje v krščanstvo. Župnijsko občestvo naj bi imelo vidnejšo vlogo, saj je krst tudi sprejem v občestvo Cerkve, ki je v danem primeru povsem konkretno župnijsko občestvo, v katerem se krst dogaja.

Posebne vrste škodljiva stranpot je »privatizacija« obredov, ne samo krsta, tudi zakramenta zakona. To pomeni, da se na željo družine obhaja obred krsta povesem ločeno od skupnosti. Neka, vsaj simbolna, a dejavna navzočnost župnije bi morala biti vedno zagotovljena. Npr. navzočnost zastopnikov ŽPS, ki bi pri obredu sodelovali, pozdravili v imenu občestva, sprejeli novokrščenca v imenu župnije… Če so prvotno krst obhajali med velikonočno vigilijo, ki je najpomembnejše bogoslužje občestva Cerkve v cerkvenem letu, potem pri današnjih obhajanjih ta vidik ne bi smel biti povsem zabrisan. Seveda pa lahko tudi predvidevamo, da večini kristjanov v župniji niti ni veliko mar za obhajanje krstov v drugih družinah. Vprašanje je, koliko bi se jih odzvalo, če bi župnik vse povabil na obhajanje krsta. Torej bi neko obnovo katehumenata potrebovali številni naši verniki, da bi poživili vero in živo pripadnost občestvu Cerkve in tako tudi bolje razumeli svojo vlogo pri obhajanju sv. krsta. Tudi vprašanje botrov je zelo aktualno. Kakršno koli je stanje, dejstvo je, da Cerkev še vedno želi botre. Z njihovo ukinitvijo ne bi ničesar rešili. Vsekakor je botrom treba nameniti več pozornosti in jih tudi dobro pripraviti. Morda bi bilo smiselno razmišljati o oživitvi prvotne oblike botrov, ko jih je postavilo občestvo kot dejavne spremljevalce na poti priprave. Verjamem tistim, ki pravijo, da med znanci skoraj ne morejo več najti človeka, ki izpolnjuje merila, ki jih Cerkev postavlja za botre. S številčnim manjšanjem jeder naših župnijskih občestev bi bilo to vedno bolj izvedljivo… Vsekakor nižanje kriterijev vpeljanosti v vero in življenje iz vere pri obhajanju posameznih zakramentov ni rešitev. Prav potrebnemu nivoju vere katehumenov ali pa staršev, če gre za krst otrok, bi bilo potrebno nameniti več pozornosti in skrbi. Mednarodna teološka komisija pri Digasteriju za nauk vere je v dokumentu Vzajemnost med vero in zakramenti glede vere in krsta v št. 94 zapisala: »V primeru krsta otrok je treba ugotoviti, ali obstaja upanje, da bodo otroci lahko vzgojeni v veri po zaslugi vere odraslih, ki so prevzeli to odgovornost. Brez vsakega upanja na takšno vzgojo v veri v prihodnosti niso izpolnjeni minimalni pogoji, pomembni za prejem krsta.«

Glede krsta odraslih dokument poudarja, da »naj ne bodo krščeni, dokler niso dovolj poučeni ne samo v veri, ampak tudi o krščanskih navadah, vsaj v nujno potrebnem za zveličanje. Ne bi smeli biti krščeni, dokler ni gotovo, da razumejo, kaj s krstom prejemajo oziroma na kaj z njim odgovarjajo in kakšno vero izražajo ter da želijo v tej veri živeti in vztrajati v krščanstvu« (št. 87). In nadaljuje: »Cerkev je vedno naklonjena obhajanju zakramenta krsta. Ta drža namreč vključuje veselje, ki izhaja iz dejstva, da novi verniki prejmejo opravičenje, so vključeni v Kristusa, ga prepoznajo kot svojega Odrešenika, upodobijo svoje življenje po Kristusu, postanejo udje Cerkve, pričujejo o novem življenju v Duhu, po katerem so postali naslovniki milosti in so bili razsvetljeni. Vendar pa ob popolni odsotnosti osebne vere zakramentalni obred izgubi pomen. Medtem ko veljavnost temelji na obhajanju zakramenta s strani delivca z ustreznim namenom (št. 65-70), pa brez minimalne vere s strani krščenca izgine bistvena vzajemnost med vero in zakramenti. Brez vere v to, da vidna znamenja prenašajo nevidno milost (npr. potopitev v vodo kot prehod iz smrti v novo življenje), ta znamenja ne prinašajo nevidne resničnosti, ki jo označujejo: odpuščanja grehov, opravičenja, ponovnega rojstva v Kristusu po Duhu, vstopa v sinovsko življenje. V tem primeru postane krst preprosto družbeni običaj ali pa je prežet s poganskimi elementi. Bojim se, da je tudi pri nas vedno več primerov, ko se dogaja prav to… S Kristusom in zato tudi s Cerkvijo združujeta vera in krst. Polnost pomenita oba. A od nič do polnosti je veliko nians, zato govorimo o popolni  in nepopolni edinosti s Cerkvijo. Na svoj način povezuje katehumena s Cerkvijo že tudi želja prejeti krst…, zatorej lahko mirno rečemo, da nepopolno, a vendar resnično tudi katehumeni že sodijo k Cerkvi.