Pri krstu smo vstopili v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, v Cerkev, ki jo je skupaj sklical Jezus Kristus, Božji in Marijin Sin, in se zanjo daroval kot za nevesto. Daritev mu je bila življenje celo, dovršil pa jo je na oltarju križa. Nanj je tudi pribil zadolžnico za našo krivdo… Na njem je premagal oblast hudobnega duha… S križa izvirajo studenci milosti: studenca krsta in evharistije. Bogu Očetu je, ko je umiral, izročil svojega Duha… Ob vstajenju pa je apostolom tega Duha podelil: »Prejmite Svetega Duha. Komur grehe odpustite, so mu odpuščeni, komur jih zadržite, so mu zadržani.« Postavil jih je v službo odrešenja, da bi mogli nadaljevati njegovo delo… In tako se je vesela novica prenašala po vsem svetu in se dotaknila tudi nas v tem našem času. Poklicani smo odkrivati poslanstvo, ki nam ga je podelil… in ga skupaj s predstojniki – škofi – izvrševati v sedanjem trenutku.

Lepo je opazovati življenje Cerkve. Po župnijah nam je najbolj blizu, kadar se udeležujemo bogoslužnega življenja Cerkve pri sveti maši. A Cerkev ni samo to. In kristjani smo poklicani, da v Cerkvi odkrijemo svoj krščanski poklic. Kot je zapisal že apostol Pavel v pismu Korinčanom: »Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različna so služenja, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu pa se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, drugemu pa beseda spoznanja po istem Duhu, drugemu vera po istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja po istem Duhu, spet drugemu dela moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče« (1 Kor 12, 4-11).

O našem poslanstvu nam je v našem času spregovoril tudi sklepni dokument sinode o sinodalnosti, katerega dele sem objavljal tudi v tem Župnijskem listu. Eno leto pred volitvami v Župnijski pastoralni svet, ki jih bomo po celi Sloveniji izpeljali v pastoralnem letu, ki je pred nami, želim spregovoriti o področjih dela Cerkve, na katerih se kristjani angažirajo (v vlogo animatorja za ŽPS  so me v radovljiški dekaniji tudi postavili), zato vas spodbujam, da v tem počitniškem času razmislite, kje se vidite kot sodelavci v življenju župnije. Služenje Cerkvi (in župniji, ki je njena osnovna enota v prostoru in času) vendar ni skrb izbrancev, ampak vseh krščenih. Seveda pa ji služi vsak z darovi, ki jih je prejel.

ŽPS je, kot je zapisano v statutu Župnijskega pastoralnega sveta, župnikovo posvetovalno in delovno telo, ki preučuje, načrtuje in preverja izvajanje pastoralnega dela v župniji. Obravnava vprašanja, ki so povezana z verskim življenjem in pastoralnim delovanjem župnije – pripravlja predloge in sklepe ter skrbi za njihovo uresničevanje. Področja, ki se jim ŽPS posveča so: oznanjevanje, bogoslužje in diakonija. Da bi župnija skupaj s katoliško Cerkvijo dihala kot eno telo in ena duša, se od župnijski sodelavcev pričakuje najprej odprtost Svetemu Duhu, poslušanje cerkvenega občestva, potem pa tudi empatija do sodelavcev in zavzetost, da bi mogli skupaj izvršiti od Boga dano poslanstvo.

Področje OZNANJEVANJA obsega:

• skrb za edinost Cerkve. Vesel sem, da se bodo že teden dni po svetoletnem jubileju mladih (v Rimu se danes zbira okrog milijon in pol mladih iz celega sveta) mladi skavti iz Rima ustavili v Kamni Gorici. Torej nam prinašajo utrip Rima, središča katoliške Cerkve, kar dojemam kot posebno milost. Seveda smo poklicani, da se še sploh po pridruževanju Dobrave in Otoč župniji Kamna Gorica začutimo kot ena župnija in skupaj naredimo vse tisto, kar župnija potrebuje.
• skrb in molitev za nove duhovne poklice. Cerkev v Sloveniji je poklicana k molitvi za duhovne poklice, tako duhovniške, redovniške kot misijonske, saj ti kažejo na živost Cerkve. Jezus je rekel: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« Brez duhovnikov se ne more darovati sveta maša. Jezus je sam izbral dvanajstere, njim je izročil zakrament evharistije, ko jim je rekel: »To delajte v moj spomin«. Vesel sem, da se je iz Zasipa en fant letos že vpisal v bogoslovno semenišče.
• skrb za nove kristjane – katehumenat. Nekateri se Katoliški Cerkvi v otroštvu iz najrazličnejših razlogov niso priključili. Cerkev jim ponuja možnost, da se ji priključijo kot odrasli. V letu priprave na zakramente se morajo seznaniti s tem, kaj kristjani verujemo, koga kristjani molimo in kako naj kristjani živimo. Cerkev je po predstavnikih (ki niso samo duhovniki, škofje in botri), poklicana, da katehumene v letu priprave na zakramente spremlja, za njih moli in jim pripravlja prostor v Cerkvi, ki ga bodo po krstu v njej zasedli.
• skrb za izobraževanje kristjanov – kateheza. Tako najmlajši kot mladi in starejši potrebujemo pouk in vzgojo o veri. Prvi katehetje so starši, ki že od krsta svojih otrok prevzemajo skrb za njihovo duhovno rast. Pri tem jim pomagajo krstni botri (ki se jim kasneje pridružijo tudi birmanski botri). In potem se otrok pridruži veroučni skupini, ki jo lahko vodi župnik, redovnik, redovnica ali laiški katehet. Pri tem naj bi jim pomagali tudi animatorji oratorija in lahko tudi birmanski animatorji, če jih župnija ima. Tudi animatorji se morajo izobraževati, da bi mogli versko znanje ponuditi naprej. Nekateri laiki se odločijo za katehetsko-pastoralno šolo, spet drugi za teološko fakulteto ali katoliški inštitut – fakulteto za pravo in ekonomijo, nekateri se pridružijo katoliškim organizacijam in gibanjem, da bi mogli izkušnje, ki bi jih pri njih pridobili, učinkovito razširiti na mladi rod. Nekateri se udeležujejo vikend izobraževanj in duhovnih vaj, ki jih organizira Cerkev, nekateri šol za zakon in vsaj tečajev v pripravi na zakon, nekateri se izobražujejo preko knjig, spet drugi se skupaj z odraslimi kristjani odpravijo na duhovni odmik, da bi mogli v molitvi razmisliti o svoji veri. Nekateri si izberejo stalnega duhovnega voditelja in spovednika; nekateri se pridružijo župnijskim romanjem, na katerih se župnija poveže in bolje spozna…
• skrb za družino. Družina je osnovna celica Cerkve in družbe. Papeži in škofje so v zgodovini to stalno ponavljali in spodbujali Cerkev, naj stoji družini ob strani. Družino so poimenovali kot Cerkev v malem. Starša, ki otrokom režeta kruh, ponavljata, kar se obhaja pri sveti maši. Škof Slomšek je rekel: »Družina ki moli, skupaj ostane«. Največ morejo za družino storiti prav njeni člani. Spodbujam mlade, ki se za družinsko življenje še niste odločili, da razmislite, kako nameravate preživeti svoje življenje. Naj ne bo vaše življenje zgolj poskušanje, kako bi, saj kot mladi zmorete to odločitev (sicer ste se verjetno že malo postarali). V bodoče bomo v župnijo povabili še kakšnega gosta (ne le škofa).
• skrb za mladino. Seveda pa vsi mladi morda sploh še niste v obdobju, ko bi razmišljali o družinskem življenju. Okupira vas šola, razmišljate o poklicu, ki ga boste opravljali (ali pa ga že opravljate). Tudi povezanost z vašimi starši in skrb za dom – še Jezus je kar 30 let preživel v domači družini in se v njej razdajal z vsemi talenti, ki jih je premogel. Župnija vam, mladi, želi pri tem pomagati. Imamo župnišče v Kamni Gorici, ki je najprej namenjeno župljanom in šele v rezervnem scenariju gostom (predvsem krščanskim skupinam, kot so npr. skavti) – a ti gostje pravzaprav niti niso samo gostje, ampak so naši bratje in sestre v veri. Predstaviti gostom živo župnijo (ne le posameznike, ki so še krščeni), je naloga mladine… Pa saj ste tudi vi drugod večkrat gostje… A tudi tam ostanite kristjani!
• skrb za obveščenost – mediji. Danes se brez pravih informacij težko znajdemo. Cerkev pa ne želi samo informirati, ampak tudi formirati. Obveščenost preko župnijske spletne strani in oznanil, včasih pa tudi preko radia Ognjišče, televizije Exodus in tiska,  nam pomaga, da se lažje organiziramo. Vabimo sodelavce, ki bi dodali svoj kamenček v mozaik naše župnije, tako mlade kot stare. Bodite zgled, to vleče še bolj, kot vse ostalo.
• skrb za pomoči potrebne. Seveda najprejpomoči potrebne v župniji – to je že področje DIAKONIJE. Sodelavci Karitasa, ki v župniji Kamna Gorica še ni ustanovljeno, v mnogih župnijah pa že, vas vabijo v svoje vrste. Ni potrebno, da bi bile vse skupine registrirane, čeprav je to včasih koristno. Marsikdo lahko drugemu npr. pomaga pri učenju, mu da hrano, obleko, če je to potrebno. Najprej naj bi se zato zavzeli sorodniki. A če teh ni, ali pa nočejo, je tudi to zadeva župnije. Včasih se kdo obrne na Cerkev, da mu pomaga pri plačevanju položnic. Koliko mu lahko pomaga, je odvisno od dohodkov, ki jih sama župnija ima. Včasih pa so še bolj kot denar sočloveku (tako mlademu kot staremu) koristne odprte roke in lepa beseda… Skrbimo tudi za razvedrilo, oddih, za zdravje, za povezanost…
• področje BOGOSLUŽJA obsega: skrb za lepo petje in igranje na orgle pri sv. Mašah, pritrkavanje, ministriranje – s tem so povezane tudi vaje; molitev rožnega venca, skrb za čiščenje in krasitev cerkve (iščemo sodelavce), za pranje prtov in drugih bogoslužnih oblačil, za mežnarjenje. Skrb za lepoto same cerkve in njene okolice…

Za popravila cerkvenih objektov pa naj bi z pomočjo faranov skrbel Župnijski gospodarski svet (ŽGS). Še iščemo ključarja (mežnarja) za Dobravsko cerkev.