Tretja adventna nedelja je vsa prežeta s temo o veselju. Bog je hotel, da bi zgodovino sveta, ki je polna solza in trpljenja, spremljalo tudi oznanilo sreče in jo kot rdeča nit povezovalo od začetka do konca. Iz tega namena je izmed vseh izbral ljudstvo, ki naj bi bilo sredi drugih ljudstev nosilec obljube luči in veselja. Najprej je bilo to izraelsko ljudstvo…

V prvem berilu smo slišali besede, s katerimi prerok Sofonija to izvoljeno ljudstvo spominja na njegovo poslanstvo in skuša v njem spet prebuditi upanje in pogum: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!« Podobno to ljudstvo spodbuja k veselju psalmist s Psalmom, ki ga liturgija božje besede postavlja v današnji dan: »Gospod je moja moč in moja pesem, v njem je moja rešitev… Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja … Vzklikajte in vriskajte sionski prebivalci.« …

Potem se je rodil Jezus in kristjani čutimo, da smo poklicani, da bi bili, odkar se je učlovečil, znamenje pravega veselja med narodi prav mi… Prve angelove besede Mariji, novi »sionski hčeri«, so: »Veseli se, milosti polna!«… Apostol Pavel v drugem berilu je to povabilo razširil na vse kristjane, ko nam pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se!« Zato se vprašajmo: »Kaj pravzaprav v tem svetu je krščansko veselje?« Sam Pavel pojasni, da se moramo kristjani »veseliti v upanju« (Rim 12,12). To ne pomeni le, da moramo »upati, da se bomo nekoč, recimo po smrti, veselili«, ampak da se moramo že sedaj »veseliti v upanju« in biti veseli zaradi preprostega dejstva, da lahko upamo…

Toda, ali s samim upanjem lahko izkusimo veselje? Ne! Brez božje ljubezni in Božjega previdnostnega spremljanja ne bi mogli biti zares veseli…Ker pa čutimo, da nas neka nevidna težnostna sila, ki je božja ljubezen, vodi proti tistemu mestu, kjer bomo našli svoj počitek in srečo (in to srečo lahko z vso svobodo iščemo pri Bogu), je lepo zapisal sv. Avguštin: »Nemirno je naše srce, dokler v njem ne počijemo«… Ljubezen je v vseh svojih pristnih izrazih izvir veselja… Samo tisti, ki je ljubljen in ki ljubi, resnično ve, kaj je veselje…

V Svetem pismu bi lahko tudi prebrali, da je veselje sad Svetega Duha in da je Božje kraljestvo »veselje v Svetem Duhu«…, a danes Sveto pismo odpremo redko, zato pa je med nami tudi toliko depresije, izčrpanosti in strahu… Ranjenim smo poklicani ponavljati s prerokom Sofonijem: »Ne bojte se, naj vam roke ne omahnejo!«… Izaija zapiše, da so sosednji narodi Izraelce večkrat izzivali rekoč: »Radi bi videli vaše veselje« (Iz 66,5). Kakor nekdaj pri Izraelcih danes neverni svet oz. svet iskalcev veselje išče pri kristjanih. Zato se v prošnji in molitvi za dar veselja obrnimo k Svetemu Duhu, da iskalcev ne bi razočarali. Vse vas spodbujam: Kljub vsakdanjim težavam nikoli ne pozabimo na nasmeh!