Bliža se praznik vseh svetih, zato vas vabim, da bi skupaj pomislili na naše rajne in zanje molili. Vdovci in vdove boste pomislili na svoje pokojne žene in može, otroci brez staršev na pokojne starše. Bratje na pokojne sestre, sestre na pokojne brate. Morda se boste spomnili tudi svojih pokojnih otrok… Starejši se boste spomnili prestanih gorja v vojni, tudi pobitih talcev in sploh vseh pobitih med vojno in po njej. Vojni v Ukrajini in v Sveti deželi sta nam smrt še bolj približali… In spomnili naj bi se danes tudi pokojnih dušnih pastirjev; nerojenih otrok; in pa pozabljenih duš v vicah. »Toliko naših znancev«, je zapisal Prešeren, »že zasula je lopata.« Kdaj se bomo mi odpravili za njimi, hvala Bogu, ne vemo… Zato se naj bi se še toliko bolj priporočali usmiljenemu Jezusu, da bi nas zaradi naših nepopolnosti in grehov zagovarjal pri svojem nebeškem Očetu. Vera nas uči, da nas Jezus tudi povezuje z vsemi pokojnimi, zato vanj zaupamo, po njem hrepenimo. Ko po smrti dospemo do Njega, ga bomo gledali iz obličja v obličje… In tudi naše umrle brate in sestre bomo videli v Njem…

Človek se sam s svojimi močmi ne more odrešiti. Verjamemo pa, da nas je Kristus Jezus na križu že odrešil in po veri vanj k nam prihaja rešitev. Krščanska vera je tudi vera v posmrtno življenje, ki ni le nekakšen dodatek k našemu življenju, nikakor pa zgolj fantazija nekoga, ki bi se rad stegnil do neznanega… Kristjani na tej veri gradimo svoje življenje. Podobni smo trgovcu, ki je iskal lepih biserov. Ko ga je našel, je prodal vse, da bi ga kupil.

Jezus je ta biser. Svetniki, ki jih na praznik Vseh svetih častimo, so ga iskali in našli. Sedaj še nas spodbujajo, naj ne izgubljamo časa za tisto, kar je začasno, minljivo in kar nas ne more osrečiti. Že Jezus nas je opozarjal: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6, 21). Če si bomo Jezusa Kristusa postavili za edini smisel svojega življenja, ga bomo prej ali slej našli, saj se pusti najti tistim, ki ga iščejo…

Mi se tako oklepamo svojega življenja in vsega, kar smo v tem življenju že doživeli, da bomo prav težko vstopili skozi ozka vrata, ki nas vodijo v večno življenje. Svetniki nas vprašujejo, čemu si tako malo prizadevamo sodelovati z Bogom, ko je vendar On edini, ki mu v nebesih vse živi. On edini vsemu daje resnično življenje, pravo upanje in smisel…

In ne le za svoje življenje z Bogom bi si morali prizadevati, ampak tudi za življenje z Bogom naših bratov in sester… Tudi tistih, ki Kristusa še niso spoznali. . Tudi po nas bi se jim lahko bližal. Zato spet ponavljam, v dneh pred praznikom Vseh svetih molimo zanje, pa tudi zase, da bi znali živeti tako, da bomo nebesa mogli doseči..