»Ob Jezusovi smrti se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla, skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim« (Mt 27, 51-53; prim. tudi Mt 24,15 sl.)… Vstopamo v dneve, ko se bomo spominjali časa našega odrešenja. Povabljeni smo, da v teh dneh čujemo, bedimo kakor vratar, ki čaka, kdaj se vrne njegov gospodar s pota (prim. Mr 13, 33-37). Ali kakor stražar, omenjen v knjigi preroka Izaija (Iz 21, 11-12): »Izrek o Dumi: Kličejo mi iz Seirja: ‘Stražar, kako dolga je še noč, stražar, kako dolga je še noč?’ Stražar pravi: ‘Prišlo bo jutro, četudi je noč! Če hočete vprašati, vprašajte, pridite zopet.«… Ali da bedimo kakor razumne device, ki so s sabo vzele olja, da jim svetilke ne bi ugasnile, medtem ko čakajo Ženina (Mt 25, 1-13)… Poklicani smo torej bedeti pričakujoč, ne pa kot apostoli v vrtu Getsemani, ki so zaspali, ko jih je Gospod prosil, naj čujejo in molijo. Ker niso bedeli, so padli v skušnjavo…, potem pa v strahu pred vojaki in oblastniki pobegnili…
Hudobnež (zver) napada Kristusa, za njim pa novo izvoljeno ljudstvo nove zaveze, ki se ravna po Božjih zapovedih in ima v sebi Jezusovo pričevanje (prim. Raz 12, 17-18). A pod križem, v trenutkih Jezusove največje preizkušnje, stoji Jezusova mati… In potem je Jezus še pred smrtjo izvršil skrivnostno zamenjavo. Namesto sebe ji je apostola Janeza izročil za sina, v njem pa tudi vse človeštvo. Ob stavku iz knjige preroka Amosa: ‘Bog spreminja temo v jutro in dan temni v noč’ (Am 5,8) bi mogli kot sv. Gregor Nacianški razmišljati: »Bog z nekakšnim krožnim tekom ureja in vodi celotni svet in naše reči. Po redu Previdnosti se z gibanjem spreminjajo in prehajajo trdne in nepremične reči, majave in neomajne reči ter postanejo s preobrati drugačne. Logos jih pripelje do tega po njemu znanih nasprotjih, nam pa je to neznano… On vrže mogočne s prestola (Lk 1,52) in okrasi z diademom nekoga mimo pričakovanja vseh. On vliva moč slabotnim kolenom (Job 4,4) in zlomi laket grešnika in krivičnika.« Previdnost je izraz božje Modrosti, ki usmerja in vodi vsa bitja k cilju (smotru), za katerega so bila ustvarjena… Kristus je Bog, ki trpi v človeški naravi, kot pravi Človek, rojen iz Device Marije… On daje neskončno vrednost svojemu trpljenju in smrti… Tako vstopa v skrivnostno območje človeško-božje resničnosti in se dotakne, ne da bi jo okrnila, slave in neskončne sreče Trojice… Izvrši skrivnostno zamenjavo: prevzame naš greh in smrt, da bi mogel človek spet postati deležen Njegove božanske narave… V Kristusu smo bili posinovljeni… Tako nas je Bog spravil s seboj…
Po Kristusu se v človeštvu znova vzpostavlja nadnaravni in naravni red. Noč je prešla v dan. Človekov nasprotnik hudič je poražen. Rešitev se nam je približala, če le verujemo vanj… Opravičenje nam poklanja Božja milost po odrešitvi, ki je v krvi Jezusa Kristusa (prim. Rim 3, 23-25). Tako se človek dviga nazaj v življenjsko zvezo in občestvo z Bogom ter postaja deležen njegovega življenja. Križani in vstali Gospod je Srednik ali Most tega odrešilnega prehoda. Iz Jezusove velikonočne pashe (mimohoda) je vstala Cerkev kot ljudstvo nove in večne zaveze. Jezus ni več samo Bog z nami (Emanuel), ampak tudi Bog za nas, Mesija, Odrešenik. Želim Vam veselo praznovanje Velike noči. Aleluja!