»Gospod Jezus je Učitelj in Vzor vse popolnosti. V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Boga Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni« (C 40).
Sv. papež Janez Pavel II. pravi: »Kristus ni posredoval človeštvu zgolj neke veličastne »teorije«, ampak je razodel, v katerem pomenu in v kateri smeri se more izpolniti preobrazba »starega« človeka – grešnega človeka – v »novega« človeka. To bivanjsko, in posledično moralno preoblikovanje, mora upodobiti človeka po izvirnem »vzorcu«, po katerem je bil ustvarjen. Samo bitju, ki je bilo ustvarjeno po Božji podobi in sličnosti, so lahko naslovljene naslednje besede: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot žrtev Bogu« (Ef 5, 1-2)«.
V evangeliju ne najdemo izraza »posnemanje Kristusa«, pač pa vidimo Jezusa iz Nazareta, ki spodbuja svoje učence, naj hodijo za Njim. Najdemo ga v apostolskih spisih (prim. 1 Kor 11,1; Flp 2,5; 1 Tes 1,6). Jezus Kristus je Vzor na poti »posnemanja Boga«, in sicer s vsem svojim življenjem. Posnemanje je mogoče edino v Njem in po Njem, ker on s svojim odrešenjem podarja milost deležnosti pri življenju troedinega Boga.
Jezus Kristus je edini sionski Gornik nove in večne zaveze in sedaj živi v nebeški slavi. Naravno spoznavanje njegovega evangelija »po črki« je potrebno, a ne zadostuje, da bi mogli Kristusa nadnaravno posnemati »po duhu«. Kako je to posnemanje sploh mogoče? Jezus je ob svojem vnebohodu zagotovil svojim učencem: »In glejte, JAZ SEM z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Jezus je Emanuel: Bog z nami… On biva v nebesih, toda Bog Oče ga pošilja; Jezus v Svetem Duhu sestopa in je navzoč v svoji Cerkvi skozi stoletja, jo priteguje in dviga k sebi. Jezus stopa na čelu potujočega krščanskega ljudstva in ga v svetemu Duhu uvaja v občestvu z Bogom Očetom.
Sv. Gregor iz Nise se s psalmistom vprašuje: »Kdo pojde na goro Gospoda?« Nato odgovarja: »Kdor je nedolžnih rok in čistega srca« (Ps 23,3.4). Kdor želi postati z nekom domač, mora posnemati njegov način življenja. Za dušo, ki želi postati Kristusova nevesta, je nujno upodabljanje, kolikor je mogoče, po krasoti Kristusa. Duša, ki se pripravlja na polet k Bogu in na zedinjenje s Kristusom, mora odstraniti iz sebe sleherni greh.«… Kristjani kot notranji ljudje osebno hodimo za Kristusom. Drugače rečeno: s krepostnim življenjem posnemamo Kristusa (Boga). Skušamo ga posnemati s svojimi mislimi, besedami in dejanji. S posnemanjem se spreminja naše vedenje in življenje. Vzpenjamo se namreč na Sionsko goro, ki je Kristus: v Njem in po Njem se dvigamo v kraljestvo presvete Trojice. V nas raste nadnaravna in naravna podobnost z Bogom, ki se odraža tudi v našem zunanjem življenju. V veličastnem procesu novega stvarjenja, pobožanstvenja in počlovečenja se postopoma preoblikujemo v nove ljudi…