»Vedno nosimo okoli v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje« (2 Kor 4,10). Jezusovo življenje je bilo polno akcije, ne pasivnosti. Zaupal je v človeka in nikoli ni nad njim obupoval… Jezus je molil in delal… Njega bi mogli opaziti v vsakdanjem življenju, saj še vedno živi med nami. V ubogih tudi trpi… Kot pravi papež Frančišek v poslanici misijonskim družbam l. 2020: »Poglejte ven, ne glejte v ogledalo. Morali bi uporabljati prozorno steklo, ki bi nam omogočilo gledati onkraj samih sebe, in ne ogledala, v katerem gledam samo svoj obraz in okolico, ki me obdaja… Zato odprimo okna in vrata, glejmo ven, pojdimo naproti Božjemu stvarstvu, bližnjemu, vogalom ulic, naproti trpečim, izgubljenim, mladim, ranjenim. Upajmo, da bomo ob tem, ko bomo gledali njih, videli tudi same sebe. V njih bomo videli Boga. Oni so resnična ogledala, ki bi jih morali gledati…«
Jezus ne rani, On je v njih ranjen. Tudi pravi kristjan se dovoli raniti… Jezusovo prebodeno srce pa nam ponuja prostor, v katerem se moremo odpočiti. Jezus pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28)…
In potem, kljub rani, ki so nam jo zadali, živeti zanje. Jezusova Mati je to najbolje razumela. Njeno srce je bilo prebodeno z meči sedmih bolečin, ona dobro ve, da človek in ne Bog povzroča človeku bolečino. Tudi Cerkev je po Marijinem zgledu poklicana posnemati svojega Odrešenika, njeni člani smo poklicani, da se upodabljamo po Jezusovem Srcu in postopoma tudi sami postanemo Srce. Marija, Mati in Vzor, nam pri tem pomaga… Za Cerkev je eden večjih izzivov, kako ljudem pomagati, da bi prepoznali, da je vera velik Božji dar in ne breme. Če nas je izkušnja vere osrečila in obogatila, bomo ta dar podelili z drugimi. In podelili ga bomo iz občutka hvaležnosti, da to moremo storiti, ne pa, ker bi čutili to kot obveznost, ki bi jo po Jezusovem naročilu morali izpolniti…
Z našim sporazumevanjem ne bi smelo biti težav… Jezus nas obenem hrani s svojim kruhom, obhaja nas. Njegovo ljubezen razumemo; Bog je razumljiv, ljudem govori jasno. Pogostokrat je govoril v prilikah, zato ga v vsakdanjem življenju lahko slišimo in prepoznamo… Lahko ga slišimo, če ga poslušamo. Tako bomo opazili, da ve za naše probleme in da nam je tudi dosegljiv kadarkoli…
Kristjani ne bežimo od sveta, ko potujemo na Sionsko goro. Ta gora ostaja med nami… Nanjo se vzpenjamo v navezi po dva in dva… Počasi, zavedajoč se svojih nemoči in grehov, vemo, da potrebujemo drug drugega. Bog pa nas ceni in nam vrača po grehu izgubljeno dostojanstvo. Zahvaliti bi se mu morali za to, zahvaliti tudi pri sveti maši, sveti evharistiji, ki pomeni zahvala. Ko danes proslavljamo Jezusovo postavitev najsvetejšega Zakramenta in Jezusa častimo s procesijo svetega Rešnjega Telesa, iz naših src odmeva hvaležnost Bogu, da nas dviga iz naših temin in nas ozdravlja… Zahvaliti se mu hočemo tudi za duhovnike in diakone, ki bodo ob prazniku apostolov sv. Petra in Pavla posvečeni, da bi ljudem pokazali Nanj, ki je naše Rešenje. Molimo za njihovo svetost in stanovitnost, molimo pa tudi sami zase, da bi ga po njihovih rokah mogli sprejeti tako, kot on želi.
Molimo tudi za našo domovino. 20. junija ob 18h jo bomo pozdravljali z zvonovi…