V sredo bomo pričeli postni čas. V tem postnem času bi želel z vami razmišljati, kako veliki nevarnosti se izpostavlja človek, če ne sledi Jezusa Kristusa na Njegovi poti. V knjigi Razodetja nam avtor predstavlja »žensko, sedečo na zveri, rdečo kot škrlat, polno bogokletnih imen, ki ima sedem glav (pospešuje sedem zlodejnosti) in deset rogov (ruši Božje zapovedi), oblečeno v bager in škrlat, okrašeno z zlatom, dragimi kamni in biseri, ki v roki drži zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva… Ta žena zavaja tiste, ki Kristusa ne sledijo, jih upijanja in nagiba k malikovanju« (prim. Raz 17, 2-3).
Spomnimo se, da je Jezus Kristus ostro obsojal razklanost med na zunaj izpovedovano vero in vsakdanjim življenjem v vseh slojih izvoljenega ljudstva, zlasti pa med člani vodilnega sloja: med duhovniki, »doktorji« Svetega pisma in postave ter starešinami. Grozil je tej razklanosti, ki jo je imenoval hinavščina… Kristus je prav tako obsodil dvoličnost med svojimi učenci, med katerimi je izstopal Juda Iškarijot. Prav z dvoličnostjo je zraslo ljudstvo Antikrista, ki je preganjalo Kristusa, ga zavrglo in obsodilo na smrt… Na žalost se ta razklanost skozi stoletja nadaljuje v novozaveznem Božjem ljudstvu. V njem raste ljuljka med pšenico v vseh njenih slojih, včasih manj, včasih bolj. Apostol Janez je v zamaknjenju prepoznal »Babilon« v tej ženski, sedeči na škrlatni zveri… in razkrival ljudstvo Antikrista, ki je s telesom v Cerkvi, s srcem pa v Babilonu (prim. Raz 17,5)… To ljudstvo kot prikrita skrivnost nepostavnosti »od znotraj« parazitsko izpodjeda Cerkev. Razklanost med vero in življenjem so močno obsojali Petrovi nasledniki še posebej od sredine 19. stol. naprej, ker so čutili, da se ljudstvo Antikrista usodno množi.
Papež Janez Pavel II pravi, da je »kljub vsemu pričevanju stvarstva in odrešenjskega Božjega načrta, ki se v njem uresničuje, duh teme (prim. Ef 6,12) sposoben prikazati Boga kot sovražnika svojega stvarstva in zlasti človekovega sovražnika, kot vir nevarnosti in ogrožanja za človeka. Tako satan v človekovo psihologijo vnaša kal odpora zoper tistega, v katerem naj bi že prav »od začetka« gledali človekovega sovražnika – in ne Očeta. Človek je izzvan, da bi postal Bogu nasprotnik! Analiza greha v njegovi prvotni razsežnosti kaže, da bo po delovanju »očeta laži« v zgodovini človeštva navzoč stalen pritisk z namenom, da bi človek odklanjal Boga, da bi ga celo sovražil. Kot je že v antični dobi zapisal sv. Avguštin: ‘Ta človek do sebe goji ljubezen prav do preziranja Boga’.
Satan je najgloblji in najbolj prevraten posnemovalec Boga… Pod pritiskom njegovega delovanja se v zgodovini širi malikovanje in rastejo mogočne grešne strukture…Sv. Gregor iz Nise razlaga odlomek iz Psalma 54, ki opisuje, kako se le-te razpredajo: »Vidim nasilje in nasprotno govorjenje v mestu. Ponoči in podnevi hodijo okrog po njegovem obzidju, nepostavnost in hudobija sta v njegovi sredi, poguba je v njegovem središču, krivica in prevara se ne umakneta z njegovih ulic.« V hudobnem mestu so torej prebivalci, ki ravnajo nepostavno in nasprotno govorijo (govorijo v protislovjih). Napolnjujejo ulice mestnega središča… Med vsemi naštetimi prebivalci v njem je najhujša »hinavščina«, ki si nadene plašč iste miselnosti in ljubečega odnosa, skriva pa zvijačnost pod blagohotnim pokrivalom. Zato pravični sodnik pošlje prebivalcem njim primerna prišleka: »Ali hočeš spoznati njuni imeni? Naj jih preseneti smrt; živi naj se pogreznejo v pekel:« (prim. Ps 54,16)…. Pravi, da so polnost tega mesta krvoločni in zvijačni ljudje, ki niso polovični v hudobnem dnevu, temveč so izpopolnjeni v hudobiji.« … Globoko nasprotujejo vrhovni Resnici, Dobrini, Lepoti, Svetosti… Vrhunsko posnemajo Luciferja in v zgodovini človeštva svetijo kakor zvezde (luciferji – nosilci lažnih luči). Ti napuhnjeni ljudje sklepajo zavezo s smrtjo (prim. Mdr 1,16), polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije, nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, sovraštva do Boga in so zato brez usmiljenja (prim. Rim 1,30-31)…
Sveto pismo o njih večkrat spregovori. Prerok Izaija opozarja: »Gorje njim, ki so modri v lastnih očeh« (Iz 5, 21). Apostol Pavel svari: »Sami sebi se zdite modri, ker ne hodite za Božjo razumnostjo, marveč za človeško. Ne sprejemate Božje Moči in Božje Modrosti, pa vendar mislite, da ste modri…« (prim. 1 Kor 1,24). In Izaija drugod pravi: »Gorje njim, ki so hrabri, kadar se napajajo z vinom, pogumni, kadar mešajo opojno pijačo« (Iz 5, 22). Sv. Hieronim razlaga, da bi bila ta opojna pijača lahko pravzaprav »strup zmajev in okruten strup gadov« (prim. 5 Mz 32,33). Farizejem in saducejem, ki so prihajali gledat, kako je Janez Krstnik krščeval, so tudi veljale besede: »Gadja zalega. Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja…« (Mt 3, 7-8). Njim je tudi Jezus klical: »Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?« (Mt 23, 33).
Kako nevarno je ne slediti Kristusa… Kako nevarno se je že zadovoljiti zgolj s »črko« Svetega pisma in pozabiti, kdo je njen Avtor in Navdihovalec, ki jo je poslal v svet zato, da opravi, za kar je bila poslana (prim. Heb 4,12-13)… Pozabljajoč Boga se razlaga hitro spremeni v zgolj človeško izročilo… V Jezusovem času so vodilni pismouki in farizeji, zagledani vase in v svoj prav, zagrešili ravno to. Človeška znanost jim je, kakor pravi sv. Hieronim, udarila v glavo kakor močno vino, omamila jih je kakor zelo opojen liker…, tako zelo, da so izgubili razsodnost uma. Bili so častilci »črke« Svetega pisma, zanemarjali pa Duha… S svojo lažno teološko znanostjo, ki je vsebovala mnoge delne resnice, so upijanili večji del izvoljenega ljudstva, da se je spremenil v nasprotnika Jezusa iz Nazareta…
Jezus je jokal nad Jeruzalemom, ker ni spoznal časa obiskanja Boga. Razbojniki so iz templja napravili razbojniško jamo (prim. Mt 21, 13); »skriti v votlini, ki so jo izkopali v templju, so načrtovali in naredili največji zločin v zgodovini človeštva: umor Človeka – Boga…« Jezus jih je razkrinkal kot »otroke hudiča«, očeta laži (prim. Jn 8, 40-44).. Sv. Hieronim razlaga: »Oni so pili in se upijanili z vinom zmaja in z neozdravljivim strupom gadov« (prim. 5 Mz 32,33). In s kakšnim »likerjem« so upijanili ljudstvo, ki je pred Pilatom kričalo proti Gospodu: »Križaj ga, križaj ga!« Ti voditelji ljudstva Antikrista so bili krivoverci in podložniki brezmejnega napuha in zato tudi strašne duhovne slepote, zavisti, lakomnosti, hinavščine… »Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave samo od Boga?«, jih je svaril Jezus (prim. Jn 5,44). Zaradi njih je izvoljeno ljudstvo izgubilo Božje kraljestvo in doživelo katastrofo, saj je postalo zaveznik »njega, ki ne obstaja« (prim. Job 18,15-21)… Mesto izvoljenega božjega ljudstva pa je zato prevzela Cerkev… Vanjo so nato vstopili še poganski narodi (prim. Rim 9 -11)…