Bog je neskončen in neskončno popoln Duh in glavna človekova podobnost z njim obstaja v njegovem duhu. Zaradi svoje bogo-podobnosti je ta duh velika skrivnost in kot tak nekakšen »makrokozmos« (veliko vesolje). Ko človek v duhu odkriva Boga, se vse bolj prepoznava v svojem bistvu… V želji, da bi ga vse bolj spoznal, s tem pa spoznal tudi sebe, postopoma ponehuje krožiti (bloditi) kot vrtavka po »zunanjem svetu« ter vstopa v svojo skrivnostno notranjost, iz sebe pa tudi v skrivnost neskončnega Boga in ljudi v Njem.
Takrat kot Job zavzdihne: »Spomni se, da je moje življenje dih« (Job 7,7). Sv. papež Gregor Veliki razlaga ta odlomek Jobove knjige: »Tisti, ki ljubijo meseno življenje tako rekoč kot trajno, niso pozorni na prihodnje večno življenje. Ker ne upoštevajo stalnosti večnega, menijo, da je izgnanstvo domovina, tema luč in tek časa stoječi cilj. Tisti, ki ne poznajo velikih resničnosti, seveda ne morejo pravilno presojati najmanjših. Če namreč duh ne more stati nad stvarmi, tedaj nikakor ne vidi, da so ga premagale. Zatorej (od Boga oddaljeni) malopridni duh ne zmore presoditi tega sedanjega življenja, ker mu z občudovanjem, ki izhaja iz ljubezni, podlega… Svetniki pa, ki dvigajo srce k večnim resničnostim, mislijo, kako kratkotrajno je to, kar se konča. V njihovi presoji se pomanjšuje, kar se konča, kajti v njihovem doumevanju se sveti to, kar ne mine, ko je doseženo. Ko zrejo brezkončnost večnosti, za njihove želje ni nikoli nekaj velikega, kar je v ozkih mejah. Duh, ki se dviga v višino, izhaja iz meja časa, četudi je po mesu še zadržan v času… In toliko globlje prezre bežne reči, kolikor resničneje spoznava brezkončne resničnosti.«
Ker se zavedamo kratkosti našega življenja, naša pozornost velja Jezusu, ki se je rodil, živel med nami, umrl in nam pokazal, da po vstajenju (že od nekdaj) živi večno. Sv. Gregor Nacianški pravi: »Bog nas s svojo dojemljivostjo priteguje k sebi (če bi bil docela nedojemljiv, bi bili brez upanja, da bi ga dosegli), s svojo nedojemljivostjo pa prebuja v nas strmenje, s strmenjem nato vse večje hrepenenje…; s hrepenenjem nas očiščuje in z očiščevanjem nas dela bogopodobne.«… Na poti k Jezusu nas vodi luč večne Resnice, ki jo sprejemamo z nadnaravno »optiko vere«. Če bi se naslanjali na »optiko razuma«, bi pogledali v napačno smer, v smer proti niču… Novorojeni Odrešenik Jezus nam sveti kakor »Zvezda repatica«. Če ga bomo sledili in posnemali, se bomo vanj osredinili. S tem pa se bomo kot notranji človek tudi osebno vzravnali in se pogumno odpravili po poti za Njim in se odmaknili od naše ekscentrične privajenosti, ki nas kot vrtavko potiska k tlom.
Božja tema se nam bo spremila v svetlobo, opolnoči bomo uzrli »Sonce pravičnosti«… Vzpetine se bodo znižale in se poravnale v ravnino, da se ponoči, ko stopamo k jaslicam, ne bi spotaknili. Strmeli bomo nad čudovitostmi Božjega kraljestva. In zahrepeneli bomo po zedinjenju z Jezusom in po tem, da bi vedno gledali Njegovo obličje..
Iz jaslic nas bo nagovarjal isti Jezus, ki je rekel: »Kdor hoče iti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa ga izgubi zaradi mene, ga bo našel.« (Lk 9, 23-24). Če se bomo ponižno bližali novorojenemu Detetu, nas ne bodo ovirale zunanje prepreke… V nas bo zasijala Njegova luč… Vsem Vam želim vesel in blagoslovljen Božič!