Radi bi se še zaustavili pri Jezusovem vstajenju, pri tem, kako se je Jezus svojim učencem štirideset dni prikazoval, preden je odšel od njih… A kakor apostoli, ki so o tem premišljevali, se spomnimo, da se je Jezus že prej večkrat oddaljil od množice in se sam povzpel na goro molit. Tam, nad vzvišenostjo vseh ustvarjenih stvari, je molil sam… Zato bi gora lahko označevala višavo nebes, kamor se je povzpel po vstajenju…
In potem se je z gore spet spustil do Galilejskega jezera, učence pa po vstajenju v Galilejo usmeril (Mr 16,7). Prišel je do barke, ki je po nemirnih vodah nosila njegove učence. Barka je les, ki nas ne spomni le na Noetovo barko, ampak tudi na Gospodov križ in na njegovo velikonočno skrivnost… Barko premetavajo valovi in jo mučijo viharji skušnjav. Nasprotni veter, to je nasprotnik Hudič, si prizadeva, da ne bi dosegla miru, zato ne poneha. Toda večji je tisti, ki posreduje za nas. Če bi se mi sami borili samo z valovi in obenem pozabljali na vihar hudobnega duha, ki valove dviguje, bi se v »hereziji akcije« odtegovali vsemogočnemu delovanju križanega in vstalega Gospoda… Bog včasih v svoji Previdnosti dopusti vihar, da nas pouči in da bi prebudil v nas dremavi del Cerkve ter zmanjšal v njej »razumnost mesa«, obenem pa dvignil splošno raven njenega življenja v Kristusovi velikonočni skrivnosti. Morali bi zaupati, da nas tudi po vnebohodu ni zapustil.
Sv. Gregor Veliki nas poučuje: »Človeški um ni mogel dojeti »vzvišene stoje« božanstva našega Odrešenika (na gori ali pa na barki) nad vsemi ustvarjenimi stvarmi. Zato nam jo je tako rekoč mimogrede pokazal s svojim prihodom: ko je bil spočet, rojen, mrtev, pokopan, pa tudi z vstajenjem in z vrnitvijo v nebesa… (prav na to namiguje tudi evangelij, ko je Jezus razsvetlil slepca; ko je šel Jezus mimo, mu je prisluhnil, stoječ pa mu je ozdravil oči (prim. Mt 9,27; 20,30)). Jezus je kot človek v poteku časa namreč »šel mimo«, z močjo vsepričujočega božanstva pa je »stal«. Pravimo, da mimo gredoči Gospod posluša vpitje naše slepote, ker je postal človek in je usmiljen do človeške bede. Stoječ pa podarja luč, ker z močjo svojega božanstva razsvetljuje temo naše bolezni.« …
Jezus nam prihaja nasproti, hodeč po vodi… Od viharjev prestrašeni bi v njem namesto Rešitelja morda videli prikazen… A Jezus nas pomirja z besedami: ‘Zaupajte, Jaz sem. Ne bojte se’ (Mt 14,27)… Peter, ki pogosto pooseblja Cerkev, mu je zaupal in ga prepoznal, saj mu je odgovoril: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem k tebi« (Mt 14,28). To je, kot bi rekel: Če si ti, Gospod, resničen in v ničemer ne lažeš, naj se proslavi tudi tvoja Cerkev v tem stoletju, ker je to napovedala prerokba o tebi? Naj hodi torej po vodi in tako pride k tebi tista, ki ji je rečeno: ‘Odličniki ljudstva se potegujejo za tvojo naklonjenost’ (Ps 44, 13)… Jezus mu je rekel: »Pridi.«… Toda ker Gospoda ne skuša človeška hvala, v Cerkvi pa so ljudje pogosto vznemirjeni tudi zaradi človeških pohval in časti ter se skoraj potopijo,… zato je Peter vztrepetal na morju, ko se je ustrašil velike moči viharja… Pa je ta vihar lahko silen, vrtinčast, ki grozi, da bo s svojo silovitostjo povzročil brodolom,… ali pa se zdi morje sveta povsem mirno in skušnjave postanejo podobne šumljanju lahnega vetra, vendar so nevarne, ker kakor Sirene uspavajo mnoge (tudi cerkveno hierarhijo, ki jo je lahko tudi predstavljal Peter, in druge stanove). V njih vzbujajo notranji veter poželjivosti po človeških uspehih, časteh, karieri, udobnosti, gmotnem blagostanju, počutnem uživanju… Mnogi začnejo omahovati v hoji po morju, to je pri nadnaravni in naravni plovbi v Božje kraljestvo. Nazadujejo in se potapljajo. Nekateri drugi pa se ustrašijo zasramovanj in groženj ljudi ter se odklanjajo od ravne plovbe.«… Pa tudi »Antikristovo ljudstvo« od znotraj potaplja Cerkev… Peter se je lahko spomnil čudežnega ribolova, s katerim so zajeli toliko rib, da so se jim mreže trgale; lahko pa tudi vseh tistih, ki mreže načrtno trgajo (oznanjevalcev krivih ver), da skozi luknje izidejo mnogi neoprezni kristjani in se od Cerkve dejansko ločijo, pa čeprav navidezno še naprej ostajajo v njej… Takšno preganjanje Cerkve je bilo v vsakem času najbolj zvito in nevarno. Vesoljni cerkveni zbori so te mreže globalne vere in katoliške Cerkve popravljali in so ladjo reševali pred potopom… A nepotrpežljive ribe so vseeno hotele pobegniti iz mreže… Jezus je vedel, na kakšno morje je povabil Petra…, saj je on, kot Poveličani, hodil nad vsemi povzdigovanji morja, to je nad vsemi poglavarstvi tega sveta… Hodil, ko se je že danilo… Ob četrti nočni straži je prihajal do njega in ga karal: ‘Malovernež, zakaj si podvomil?’ (Mt 14, 22-31). Petrova vera je bila še nepopolna, ni se zanesel na njegovo Besedo, v moči katere bi mogel napredovati do cilja. Kot slepega ga bo Jezus moral ozdraviti še enkrat (prim. Mr 8,22-25).
Na ladji Cerkve so nevarnosti, toda brez nje bi Gospodovi učenci zagotovo utonili v morju…S tem, ko Cerkev nadaljuje Kristusovo odrešenjsko poslanstvo po vseh krajih sveta, se usmerja in plove proti drugemu bregu: iz končnega sveta k neskončnemu Bogu, iz zemeljskega časa v večnost, iz vidnega vesolja v nevidno nebeško kraljestvo, iz noči sveta skozi jutro v Gospodov dan… Po delovanju Duha Očeta in Sina je Cerkev povišana nad človeštvo, padlo v Adamu…V moči križanega in vstalega Gospoda v Cerkvi prevladuje gravitacijsko polje ljubezni, ki s svojo silo priteguje navzgor… Temu gravitacijskemu polju ljubezni pomaga še sila ljubezni Duha…, zato imajo sveti kakor »orlovske peruti« (prim. Iz 40,31) in golobja krila ter lahko rečejo: »Odletel bom in počival« (Ps 54,7)… Brezbožni in ljudje, podobni Egipčanom, pa »se pogreznejo kakor svinec v silnem vodovju« (2 Mz 15,10) in se potopijo v globočino kakor kamen (2 Mz 15,5)… Kakor satan se ti z nepojmljivo težo sebičnosti pogrezajo iz sijajnih nebes prav do dna jame, se pravi brezna pekla… Pekel s svojo grozno gravitacijo sebičnosti požre duše, ki dokončno zavržejo naravno gravitacijo ljubezni in rešilno moč Božje ljubezni. Te duše, po ločitvi od telesa po smrti, strašna sila teže sebičnosti za vedno pogrezne v grozovito brezno pekla…
Sv. Avguštin razmišlja: »Ker je Jezus spal, je valovje Cerkev premetavalo. Če bi tam Jezus bedel, bi se ladja ne zibala. Tvoja ladja je tvoje srce: Jezus na ladji, vera v srcu. Če si se spomnil na svojo vero, tedaj tvojega srca več ne premetavajo valovi; če pa si na svojo vero pozabil, tedaj Jezus spi: pazi se pred brodolomom. Vendar naredi, kar ti preostane: zbudi spečega in mu reci: »Vstani Gospod, potapljamo se!«, da bo zabičal vetrovom in se bo tvoje srce umirilo (prim. Mt 8,24). Umaknile se bodo namreč vse skušnjave ali pa ne bodo premogle ničesar, ko Kristus, to je tvoja vera, bedi v tvojem srcu.… In nastala bo globoka tišina (prim. Mt 8,25-26). S svojim glasom je Gospod Jezus zadonel nad ljudstvi in jih prestrašil, jih spreobrnil k sebi in nato v njih prebival…«