Pred nami je božič, radi bi se srečali z Kristusom in se z Njim odpravili na pot proti nebesom. A potem se vprašamo: Ali si nismo zastavili previsokih ciljev, ob tem pa pozabili na uboge, ki smo jim dolžni izkazovati ljubezen, saj pravi Jezus: »Karkoli ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40)? No, ubogih, pa tudi bližnjih nasploh, nimamo namena pozabiti… In še drugi pomislek: Ali ni naše hrepenenje po Bogu in nebesih nekaj, kar nas tako visoko presega, da ga naša duša in telo ne bosta nikoli zmogla niti pojasniti, niti doumeti, niti sprejeti. Ali bi se mu, zavedajoč se, da je ves človeški rod pred Bogom le kot majhen kupček prahu (prim. Iz 40,17), iz upravičenih razlogov ne mogli ali celo morali kar odreči, saj še sv. Janez Krizostom tako komentira besede preroka Izaija 40,15: »Nikar ne obidi površno teh besed, ampak se vanje dobro poglobi in jih premisli. Preštej vsa ljudstva… Povej mi, kolikšen del kapljice si ti, ki meniš preiskati Boga, za katerega so vsa ljudstva ‘kakor kapljica na vedru’. Dvignimo se z umevanjem nad nebo, pridimo do angelov. Vi seveda veste, da en sam angel odtehta vse vidno stvarstvo, da, celo dragocenejši je od njega.« Bog je neprimerljiv s stvarstvom, ki ga je ustvaril in tudi s časom, v katerem ga je ustvaril, saj On, Večni, omogoča tudi čas…
A svetniki so o Bogu vseeno veliko premišljevali. Brez Boga si niti sebe ne znamo predstavljati. On skrbi za nas.… Poleg tega Bog od nas ljudi tudi zahteva: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.« (5 Mz 6,5)… Če zanj nismo pripravljeni zastaviti vsega kar smo in kar imamo, bi nam rekel, da »nismo Njega vredni« (prim Mt 10,37). Zato mislim, da je premišljevati o Bogu potrebno, vprašanje pa je, če je v nas še vera in zaupanje, da se sploh upamo stopiti na pot? Ali sami v sebi priznavamo, da brez Boga nismo nič in da smo brez Njega tudi na poti k niču?
Na pot vere smo povabljeni v vsej svobodi. A saj svoboda brez Njega sploh ni svoboda. Če ni smeri, če ni poti, na kateri se morem uresničiti, prepoznati svojo dobrost, resničnost in lepoto, čemu mi bo svoboda? In v ponižnosti moram priznati, da me je tudi za to svobodo »že oprostil Kristus« (prim. Gal 5,1). Kot tak sem povabljen odgovoriti Njemu, ki me nagovarja in me ni pozabil, pa čeprav sem jaz že tolikokrat pozabil Nanj.
Radi bi vstopili v svetišče živega Boga, k jaslicam, radi bi ga videli. A »Boga ni nikoli nihče videl, le edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razkril (Jn 1,18).On ostaja skriti Bog, čeprav se nam je z učlovečenjem približal (Jn 6, 40). Mi se mu bližamo z lučjo vere, ki nam jo je razodel (prim. 1 Tim 2,5). A tudi pri veri gre, po besedah sv. Janeza od Križa, bolj za temino vere kot za luč, saj nam Bog kljub naši veri ostaja nedojemljiv…
Znašli smo se na »stopnicah pred svetiščem«. Še naprej v nas tli želja, da bi se srečali z Njim, ki prebiva v svetišču. A kje je to svetišče? Je to naša župnijska Cerkev? Seveda, saj tudi v njej prebiva Jezus pod podobo kruha v Najsvetejšem zakramentu… S tem kruhom nas tudi hrani, zato tudi mi postajamo svetišče, obenem pa smo to že od krsta naprej. Že pri krstu smo Kristusa »oblekli« in postali po milosti »svetišče troedinega Boga«, zato On skrivnostno prebiva tudi v naši duši. Po krstu smo tudi mi postali deležni neustvarjene Božje narave in prejeli smo nove zmožnosti in sile Božjega značaja (kreposti), ki neskončno presegajo človeško naravo in sposobnosti sleherne ustvarjene narave. Zato se te kreposti v nas imenujejo nadnaravne in so take po svojem bistvu.
Te tri božje kreposti so vera, upanje in ljubezen. Z njimi bomo kristjani vstopili v notranjost troedinega Boga in bomo na nedoumljiv način deležni Njegovega večnega življenja… Krepost vere je nova nadnaravna zmožnost, ki je vgrajena v naravno zmožnost uma. Kot nadnaravni um neskončno presega naravni um… Krepost upanja je nova nadnaravna zmožnost spomina uma. Kot nadnaravni spomin neskončno presega naravni spomin uma… Krepost ljubezni je nova nadnaravna zmožnost volje. Kot nadnaravna volja neskončno presega naravno voljo… Ker je logika razuma naravno deležna Božjega Razuma in Resnice, zato med njo in logiko vere ne more biti resničnega nasprotja, ampak se medsebojno dopolnjujeta. Med njima vlada podobnost, a tudi še večja nepodobnost…
Ljudje danes prodiramo z elektronskimi napravami vedno globlje v srce materije, v mikro in makrokozmos… Svetniki pa so odkrili, da je pogled vere še neskončno bolj zmogljiv kot pogled razuma, saj doumeva skrivnost neskončnega, večnega in troedinega Boga. Nikoli te skrivnosti seveda ne bomo doumeli do konca, saj nas Bog vedno neizmerno presega… Za pogled razuma je, kot bi rekel sv. Janez od Križa, luč vere temna noč. Zato se kristjan na poti doumevanja skrivnosti troedinega Boga ne more opirati na pogled razuma, temveč mora stalno presegati njegova mikroskopsko majhna obzorja. Prav tako se ne more naslanjati na svoje naravno (samo človeško) spoznanje »črke« Božjega razodetja, ker tako ne bi izšel iz »mikro-logičnih« obzorij… Kakor slepec se mora dati voditi edino luči vere pri vstopanju v neskončno in večno neizsledljivo Skrivnost. Svoje talente (bogastvo) naj zaupa ubogim, da bi jih v njihovih rokah Bog množil in plemenitil…
V veri vstopimo v svetišče po »stopnišču Svetega Duha«. Božji Sin je po Svetem Duhu postal človek v Devici Mariji. Sveti Duh je bil kakor »stopnišče« sestopa Božjega Sina v skrivnosti učlovečenja in dviga Sina človekovega. On je bil prav tako »stopnišče« pri sestopu Kristusa v skrivnosti Njegovega zemeljskega življenja, končno v skrivnosti Njegovega križa in smrti. Po drugi strani pa je bil Sveti Duh »stopnišče« Njegovega dviganja k Očetu v skrivnosti Njegovega zemeljskega življenja, križa, vstajenja in vnebohoda… Po binkoštnem čudežu je Sveti Duh še naprej »stopnišče« za sestopanje Kristusa (troedinega Boga) v Cerkev (v kristjana) in za dviganje Cerkve (kristjana) v Kristusa (troedinega Boga). Sveti Duh s svojimi sedmerimi božjimi žarki napaja z energijo kristjanove tri božje kreposti in štiri nadnaravne moralne (kardinalne) kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost). Z udejanjenjem treh božjih kreposti se kristjan po »stopnišču« Svetega Duha vzpenja na »goro Človeka-Boga.«, v Cerkev. Tako vstopa v kraljestvo troedinega Boga in je deležen večnega življenja Očeta in Sina in Svetega Duha. To je seveda čudež milosti, ki je nadaljevanje binkoštnega čudeža v njegovem srcu…
V adventu bomo na poti toliko bolj napredovali, kolikor bolj bomo učljivo korakali navzgor po nedoumljivem »stopnišču« Svetega Duha. On nas namreč uvaja v skrivnost Kristusa (troedinega Boga). Zato pravi sv. papež Pavel VI.: »Naša prva »pobožnost« mora biti do Svetega Duha. Češčenje Device Marije nas vodi k njej, kot nas vodi h Kristusu.«