Sv. Pavel v pismu Rimljanom zapiše: »Razumnost mesa je smrt, razumnost duha pa življenje in mir. Kajti razumnost mesa je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati niti ne more« (Rim 8,7). Sv. papež Pavel VI. to razlaga: »Ena glavnih posledic izvirnega greha v nas je, da notranje soglasje med razumom in voljo ni zmeraj posrečeno, zato tudi misel in dejanje nista vedno v skladu… Radi bi preučevali, kako milost, to je nadnaravno Božje delovanje, Sveti Duh, more vstopiti v to notranjo igro človeške duše s svojimi skrivnostnimi, četudi izkustvenimi navdihovanji: ali s povečanjem luči uma, s povečanjem spoznavne zmožnosti, ali s povečanjem pravilnosti volje in s povečanjem moči za izbiro in za dejavnost – vendar s spoštovanjem človekove svobode..«
A še preden pričnemo razmišljati v tej smeri, moramo resno upoštevati dejstvo »mesenega« človeka, ki je po izvirnem grehu nagnjen bolj k zlu kakor k dobremu in ki se zaradi nejasnega spoznanja večne Dobrine opoteka po samo zunanjem – vidnem svetu. Apostol Pavel pravi: »Psihični (»živalski«) človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost« (prim. 1 Kor 2,14)… Malo dalje apostol pravi takšnim »živalskim« ljudem: »Bratje, nisem vam mogel govoriti kakor duhovnim ljudem, ampak kot zgolj mesenim ljudem« (2 Kor 3,1)… Cerkveni očetje o tem takole razmišljajo: »Za mesene ljudi je glavno samo sedanje psiho-biološko življenje. Nad Bogom Stvarnikom celo (kot Satan) hočejo uveljaviti primat; zaživeti hočejo neodvisno od Njega in se s tem, vede ali nevede, pridružujejo Satanu, ga posnemajo in postajajo ‘njegovi otroci’« (prim. Jn 8, 34.44)…
S padcem Adama v greh se je »celoten človek« spremenil na slabše. Zaradi nagnjenosti »mesenega« človeka po izvirnem grehu bolj k zlu kakor k dobremu, govorimo o netivu greha, o poželenju, ki ga je bila človeška narava prosta v stanju začetne popolnosti. To netivo greha ostane tudi v opravičenem človeku v Kristusu, torej tudi po svetem krstu… Duhovne in psihične zmožnosti »mesenega« človeka, padlega v Adamu, so oslabljene, ranjene, a ne popolnoma pokvarjene, zato more z umom spoznati temeljne naravne, moralne in religiozne resnice. Lahko tudi opravlja dobra dela v naravnem redu in si oblikuje kreposti. Brez pomoči Božje milosti pa se ne more usmeriti k nadnaravnim dobrinam, ki so zanj odrešilne in tudi ne dvigniti do vrhovnega Bitja, Resnice, Dobrote in Lepote.. Z Božjo milostjo mora sodelovati in ustavljati se mora poželjivosti, ki ga pogosto zavede, da hudobno uporabi svoje zmožnosti in naredi osebni greh…
Če pa se pozablja boriti proti poželjivosti in zanemarja pomoč, ki se mu ponuja po Svetem Duhu, vanj (če seveda to hoče ali ne) vstopa starodavni sovražnik Satan kot v svoje orodje in mu podeljuje še svoje »darove«. Povzdiguje ga s častmi na tem svetu. Kadar kaže čuda pred njihovimi očmi, ga omahljive duše v njih občudujejo in gredo za njim. Kolikor jih pritegne v raznovrstne zlodejnosti, jim ponuja raznovrstno opojno pijačo: ene opaja z napuhom, nekatere z lakomnostjo, spet druge z zavistjo, druge z lažnostjo, druge z nečistovanjem… Njihovo opojno sladkost okušajo tisti, ki se predajajo uživanjem v sedanjosti, ki pa jih vlečejo naproti trajnemu žalovanju«… Satan se seveda ne predstavlja kot grozni, ampak kot najbolj gostoljubni in prijazni Točaj. Zato jih tudi toliko zavede…«.