Jezus se je rodil, zaživel je med nami, pogumno in z veseljem bi se radi odpravili za Njim na pot. A zanaša nas. Vemo, da mu lahko sledimo, saj čutimo, da ni daleč od nas, kot je rekel sv. Luka v Apd 17,28: »V Njem živimo, se gibljemo in smo«…In Jezus nas je vabil k hoji za njim, povedal nam je priliko o desetih devicah, ki se odpravljajo na Ženinovo svatbo. Od njih je bilo pet pametnih in pet nespametnih… Sv. Avguštin vidi v svoji razlagi v številu pet odnos našega duha do naših peterih telesnih čutov. Pametne device so ohranile prvenstvo duha nad peterimi čuti, nespametne pa ne… V duhu so bedele, imele so duhovno svežino olja. In zaključi: »Petere pametne device pomenijo vse duše, ki bodo vstopile v Božje kraljestvo (prim. Mt 25, 1-13) in Božje kraljestvo bo vstopilo vanje, saj »skozi petero vrat v vsakem primeru vstopi nekaj prek telesa v dušo… Kdorkoli ne dopusti pokvarjenosti, da bi vstopila skozi ta vrata, ta spada v število teh peterih pametnih devic.«
Sv. Tomaž Akvinski v tem smislu razmišlja: »Čutila so psihofizični sprejemniki. Preko njih ostajamo v stiku z zunanjim svetom, iz katerega sprejemamo dobre in slabe informacije. Skrbeti moramo, da skozi nje ne vstopi v notranjost zlo pod videzom dobrega, grdo pod videzom lepega, neresnično pod videzom resničnega.… Dobro in zlo učinkujeta prek čutnih zaznav na našo psihično zmožnost odločanja za dobro ali zlo in tudi na ocenjevalno zmožnost presoje, kaj sploh je dobro in kaj zlo. Dobro (dobrina) vzbuja v duši privlačnost, zlo pa jo odbija (zavrti)… Ob navzoči dobrini se poraja veselje, ob navzočem zlu pa žalost; prihodnja dobrina vzbuja upanje, pred prihodnjim zlom pa se pojavi strah«… Da bi se zmogli odločati za dobro, so nam bile poleg treh božjih kreposti (vere, upanja in ljubezni) poklonjene še štiri moralne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost), ki jih imenujemo tudi kardinalne, ker se vse preostale razvrščajo okrog njih. Te kreposti »so človeško pridobljene. (…) So sadovi in kali nravno dobrih dejanj« (prim. KKC, 1804).
Sv. Tomaž Akvinski poudarja: »Strasti same v sebi niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo dobijo samo toliko, kolikor so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne bodisi zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja upira. K popolnosti nečesa nravno in človeško dobrega pa spada, da razum strasti kroti…«
Človek, ki se želi s Kristusom odpraviti na pot, s moralnimi veščinami (krepostmi) osebno ravna v skladu z dejavnim razumom, zato je prva glavna krepost razumnost. Druga glavna krepost je pravičnost, s katero volja po pravi meri razuma daje vsakomur to, kar mu pripada: Bogu, ljudem, drugim bitjem… Tretja glavna krepost je zmernost, s katero se človek podaja na pot, upoštevaje svoje zmožnosti… In s četrto glavno krepostjo – srčnostjo – se na tej poti ne zaustavi… V kristjanu so štiri moralne kreposti ne le naravne, ampak tudi nadnaravne. Tako npr. k pravičnosti spada tudi nadnaravna pravičnost do Boga, ki se imenuje krepost »bogovdanosti ali bogoslužnosti« (po latinsko: religio, od tu beseda religioznost). Sv. Tomaž Akvinski pravi še: »Ljubiti se pravi hoteti nekomu dobro«. Vsa druga čustva imajo svoj izvir v tem prvobitnem gibanju človeškega srca k dobremu…
A kaj je »dobro«? Tudi sv. Gregor iz Nise nas poučuje: »Med dobrinami, za katere se prizadevamo, so ene takšne, kot se imenujejo, pri drugih pa je njihovo ime lažno. Niso resnične dobrine tiste, ki nudijo začasen užitek; lahko se nekomu zdijo takšne, za druge pa so nekoristne. Resnične dobrine imajo v sprejemnikih vselej in v vsem ter povsem takšne lastnosti: so vedno enake in nesprejemljive za mešanje z zlom. Natančni raziskovalci zrejo to edino pri večni Božji naravi. Vse ostale dobrine, ki se z varajočim domnevanjem dozdevajo čutenju resnične, so navidezne dobrine. Po svoji naravi namreč niso obstojne, temveč so odtekajoče in prehodne. Zaradi nekega ničevega predsodka pa jih nevzgojeni ljudje cenijo kot resnične dobrine… Tisti, ki se oklepajo nestalnih stvari, ne težijo k vedno ostajajočim resničnostim… Pridigar, stoječ na visoki opazovalnici, vpije človeški naravi z besedami: »Je čas ljubezni in čas sovraštva« (Prd 3,8). Pravi namreč, da so bitne dobrine resnične dobrine, ker napravijo deležnike takšne. Deležnik se seveda nujno spreminja v naravo tega, česar postaja deležen.«… Če brez pravega pogleda vere pomanjšujemo večne dobrine in povečujemo sebe ter svoje časno življenje, potem naše mišljenje, čustvovanje in dejavnost izpodjeda velik ostanek ničevosti, h kateri nas kot vrtavko nagiba… Na začetku poti z Jezusom seveda še nimamo izurjenih čutil za popolno razlikovanje med moralno dobrim in hudim ter med resničnimi (bitnimi) dobrinami in zgolj navideznimi, pojavnimi. Pogostokrat nasedamo »optični prevari«… Da bi se znali odločiti pravilno, nam more koristiti napotek: »Edino krepost je dobrina in edino proti-krepost (zlodejnost) je zlo, saj pravi psalmist: »Kdo, ki ima rad življenje, si ne želi videti dobrih dni? Zadržuj svoj jezik od zla, svoje ustnice od zvijačnega govorjenja. Odkloni se od hudega in delaj dobro« (Ps 33,13-14). Tudi filozofi stoiki (ki se v mnogočem strinjajo s krščanskim naukom) ne uvrščajo bogastva, zdravja in izobilja (in ne njihovega nasprotja: revščine, bolezni in pomanjkanja) ne med dobrine ne med zla, ampak jih imajo za neopredeljene. Za »dobrino« imenujejo edino poštenost in krepost, »hudo« pa samo nepoštenost.
Nasproti sedmerim krepostim, ki nas dvigajo (veri, upanju, ljubezni, razumnosti, pravičnosti, zmernosti in srčnosti) stoji sedem zlodejnosti. »Krščanski menih in asket ter eden najbolj vplivnih teologov v poznem 4. stoletju Evagrij Pontski (345‒399) je v poglavju O osmerih mislih v svojem delu Praktik navedel osem slabosti, ki vodijo v zlo in zato človeku preprečujejo vstop v Božje kraljestvo. Okoli leta 590 je papež Gregor Veliki na podlagi tega seznama kot prvi opredelil sedem glavnih grehov, ki jih je v 13. stoletju potrdil še Tomaž Akvinski in so jih nato prevzeli vsi katoliški teologi… Za najusodnejši greh velja napuh, saj duša, ki postane njegova žrtev, podleže še preostalim šestim glavnim grehom, kar vodi v njeno smrt. Iz sedmih glavnih grehov se rojevajo tudi vsi drugi (manjši) grehi. Greh je smrten, kadar je dejanje storjeno namerno in ima zadostno moč, da povzroči daljnosežne posledice, ni pa smrten, če so njegove posledice manjše in če dejanje ni rezultat namere, ampak šibkosti, brezbrižnosti ali neumnosti« (cit. iz. dr. Alenka Simončič, Odstiranja)… Naš napuh izpodjeda vero (v začetniku na poti k Bogu je ostanek nevere), nečistost izpodjeda upanje (v njem je ostanek ne-upanja) in lakomnost izpodjeda ljubezen (v njem je ostanek lakomnosti). Jeza v njem izpodjeda razumnost, lenoba srčnost, nevoščljivost pravičnost in požrešnost zmernost. Pretiravanje in podleganje tem glavnim grehom pripomore, da nas zanaša s poti, ki vodi na »Sionsko goro« – v nebesa…