Novi Sionski gorniki

Kot novi ljudje na poti na Sionsko goro zasledujemo Jezusa, stegujemo se k Bogu, ki je neskončen. Tečemo proti vzvišenemu cilju in pozabljamo, kar je za nami (prim. Fil 3, 12-14)… Odprti smo za napredek v Bogu brez konca… V gledanju Boga se ne bomo nikoli dolgočasili, saj je on vekotrajna novost… A sedaj je […]

»Gospod Jezus je Učitelj in Vzor vse popolnosti. V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Boga Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri

»Vedno nosimo okoli v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje« (2 Kor 4,10). Jezusovo življenje je bilo polno akcije, ne pasivnosti. Zaupal je v človeka in nikoli ni nad njim obupoval… Jezus je molil in delal… Njega bi mogli opaziti v vsakdanjem življenju, saj še vedno živi

Praznujemo Binkoštni praznik, ko se je Cerkev prerodila v Duhu iz Jezusove velikonočne skrivnosti… Razlago tega praznika nam ponuja apostol Peter. Zanj je Jezus pri zadnji večerji molil, da bi v preizkušnji ne opešal… Ko se bo spreobrnil k Njemu, naj utrdi svoje brate  (Lk 22, 31-32)… A kako naj Peter to stori? Tako, da

»Vedno gradi duha, tempelj za Boga, da kralja kot netvaren kip imel boš znotraj za oporo srca; sebe spoznavaj, o dobri, od kod si in kakšen si postal, tako z lahkoto izvirno dosegel boš lepoto.« sv. Gregor Nacianški, Moralne pesmi Človek s svojim očesom gleda stvari na zemlji in na nebu, a oko sebe ne

Ko je Jezus prišel naproti Petru in apostolom, ki so pluli z barko po razburkanem jezeru in pomiril jezero in vihar, je s tem kot Krmar uravnal barko, ki je plula iz prave smeri. Apostoli pa so mu nekako prepustili krmilo… Sv. Avguštin pojasnjuje: »Dve ljubezni se v tem življenju pri vsaki skušnjavi bojujeta med

Radi bi se še zaustavili pri Jezusovem vstajenju, pri tem, kako se je Jezus svojim učencem štirideset dni prikazoval, preden je odšel od njih… A kakor apostoli, ki so o tem premišljevali, se spomnimo, da se je Jezus že prej večkrat oddaljil od množice in se sam povzpel na goro molit. Tam, nad vzvišenostjo vseh

»Ob Jezusovi smrti se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla, skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim« (Mt 27,

V preizkušnjo v puščavo je bila kot Jezus postavljena tudi Žena, ogrnjena s soncem, ki je pod njenimi nogami luna in na njeni glavi venec dvanajstih zvezd (prim. Raz 12, 1-6)… »Ko pa je bil Kristus povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12, 32)… K Njemu torej teži (gravitira, hrepeni) vse,

Radi bi stopili na pot, ki vodi na »Sionsko goro«, v nebesa. Zelo pomembno je, da se na pot odpravimo v Cerkvi, saj je ta za nas, ki smo izšli iz poganstva, edina pot… Psalmist nas spodbuja: »Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja; najsi hrumijo in