Kot novi ljudje na poti na Sionsko goro zasledujemo Jezusa, stegujemo se k Bogu, ki je neskončen. Tečemo proti vzvišenemu cilju in pozabljamo, kar je za nami (prim. Fil 3, 12-14)… Odprti smo za napredek v Bogu brez konca… V gledanju Boga se ne bomo nikoli dolgočasili, saj je on vekotrajna novost…
A sedaj je še zastrt v oblaku, ne moremo ga videti… V temini oblaka (ali tudi groba) bi mogli srečati tudi njegove nasprotnike, strašne in grozne, a se jih ne bojimo. Prodiramo v temno noč, čakamo na tretji dan, da nam pot razsvetli Sonce…
Kdor je v srcu že kdaj čutil bližino Boga, se mu želi zahvaljevati. Ob vzponu na goro želimo nadpovprečno častiti Svetega Duha, da bi zmogli učljivo stopati po Njegovem stopnišču. Zaupamo, da naše življenje v križanem in vstalem Gospodu postaja močnejše, Jezusov križ, zarinjen v naše srce, nas poučuje: »Nisem znal odmreti svetu, nisem bil pripravljen vsakega trenutka posvetiti Gospodu za Njegovo slavo.«… Odmreti svetu iz ljubezni in zato, da bi ta svet ljubili… Po milosti vstopamo iz zime v duhovno pomlad.
Zasledovalci obnemorejo, ne morejo nas več dohiteti…, čeprav nas obletavajo kakor sateliti. Počutimo se kakor gladka puščica, znašli smo se v Gospodovem tulcu (prim. Iz 49,2)… Skupaj s sv. Gregorjem iz Nise premišljujemo: »Kako krasno je Stvarnik pomladi slikal dar pomladi! O njem pravi David: »Poletje in pomlad si ti naredil« (Ps 73, 17). In v Visoki pesmi nam pravi Salamon: »Moj ljubi spregovori in mi reče: Vstani, prijateljica moja, moja lepotica in pridi! Zakaj, glej, zima je minila, deževje je prenehalo, prešlo. Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice se sliši v naši krajini. Smokva poganja svoje cvetje in trta dehti v cvetju« (Vp 2, 10-13).
Sv. Gregor iz Nise razloži: »Menim, da se tvoja misel ne sme ustaviti pri tej lepi pripovedi, marveč naj po njej vstopi v skrivnosti, ki jih vsebuje in odkrije duhovni zaklad. Kaj torej mislimo?… Nekdaj je bilo človeštvo z malikovanjem zamrznjeno v sebi. Lahko gibljiva človeška narava se je spremenila v negibno naravo češčenja malikov, saj pravi Sveto pismo: ‘Naj postanejo podobni njim tisti, ki jih delajo, vsak, ki zaupa vanje’ (Ps 113,16). Tisti namreč, ki gledajo resničnega Boga, sprejemajo vase Božje lastnosti. Kdor pa posveča pozornost ničevim malikom (prim. Ez 36, 25-26), se preoblikuje v gledani predmet in iz človeka postane kamen… Ker je torej človeška narava z malikovanjem okamenela in postala negibna za boljše, zato v tej strašni zimi vzide Sonce pravičnosti (Mal 3,20) in z opoldanskim vetrom prebudi pomlad, ki takšno otrdelost razmehča; z vzhajanjem žarkov otopli vse pod njimi.« »…Zato za dojemanje odlomka iz Visoke pesmi (4,16-5,2) potrebujemo večje sodelovanje molitve in vodenja Svetega Duha… Če se bo z našo dušo zgodilo to, kar smo slišali o Eliju, da se bo naš duh z ognjenim vozom dvigal k nebeškim lepotam (ogenj, mislim, je Sveti Duh), potem nismo brez upanja, da bi se bližali božjim mislim, ki od zgoraj razsvetljujejo naše duše z nebeškimi in duhovnimi reki in nas usmerjajo kvišku…« V Duhu bomo opazili nebeško Zvezdo – Kristusa – ki se bo v kontemplaciji čudovito dvigala na obzorju našega duha. V Njej se nam odpira Oblok večnosti z svojimi zvezdami. Vidimo ga od blizu, v miru.
Naj se Vam ob zaključku razmišljanj zahvalim, če ste razmišljali z mano. Hvala!