Praznujemo Binkoštni praznik, ko se je Cerkev prerodila v Duhu iz Jezusove velikonočne skrivnosti… Razlago tega praznika nam ponuja apostol Peter. Zanj je Jezus pri zadnji večerji molil, da bi v preizkušnji ne opešal… Ko se bo spreobrnil k Njemu, naj utrdi svoje brate (Lk 22, 31-32)… A kako naj Peter to stori? Tako, da Jezusa, kljub temu, da ga je med preizkušnjo trpljenja trikrat zatajil, sedaj ljubi še bolj (prim. Jn 21, 15). Na prve binkošti je zato prav on vse navzoče nagovoril: »Zagotovo naj torej ve vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija« (prim. Apd 2, 14-36)… Zato naj se »vsak da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha…« (Apd 2, 38-39).
Za prejem Svetega Duha se je torej treba v krstni milosti preroditi od zgoraj, kot je rekel Jezus že Nikodemu… Kot pri rojstvu bo potrebno tudi tu vstopiti skozi ozka vrata… in Jezus je ta vrata (Jn 10,7)… Potem stopiti na strmo pot. In končno bo potrebno po krstu biti še obrezan, a ne z zunanjo obrezo, kot Judje, ampak z notranjo obrezo srca, kot je učil sv. Pavel v pismu Rimljanom 2, 29. Ta ozka in tesna pot vodi v življenje (prim. Mt 7, 14)…
»Vstopite skozi ozka vrata« (Lk 13,24). Sv. papež Gregor Veliki je o tem Jezusovem navodilu takole razmišljal: »Kaj je bolj široko kot se ne upirati lastni volji in se z nepremišljeno odločitvijo zaganjati v katerokoli smer? Tisti torej, ki ne upoštevajo sodb boljših, sledijo pa z zaupanjem sami sebi, da bi dosegli svetost, korakajo tako rekoč po širokih ulicah«… Tudi začetnik na poti na Sionsko goro se sprehaja po širokih ulicah pod podnožjem te gore in še premalo pozna ozko in strmo pot nadnaravnih in naravnih kreposti. Voljo nebeškega Očeta izpolnjuje v zelo nepopolnih stopnjah, ker je premalo učljiv do nedoumljivega delovanja Svetega Duha. Po stezi na visoko goro popolnosti, strmi in tesni, se, po besedah sv. Janeza od Križa, »morejo vzpenjati le hribolazci, ki ne prenašajo bremen, katera bi jih vlekla navzdol… Pri tem prizadevanju, s katerim iščemo in pridobivamo Boga, moramo iskati in pridobivati samo Boga.«…
Jemati nase Jezusov jarem – zato moramo »obrezovati« spomin, da bi uskladili nadnaravni in naravni spomin… Kot je zapisal sv. Bonaventura: »Gorečnost pobožnosti se v človeku hrani in ohranja s pogostnim spominom na trpljenje Kristusa. Zato je potrebno, da tisti, ki jo hoče ohraniti, pogosto, celo vedno, gleda z očmi srca Kristusa, umirajočega na križu. V tem oziru Gospod pravi v 3. Mojzesovi knjigi: »Na oltarju naj vedno gori ogenj; duhovnik naj ga neti in dodaja drvi sleherni dan« (3 Mz 6,5). Poslušaj, pobožna mati: Božji oltar je tvoje srce. Na tem oltarju mora zmeraj goreti ogenj vnete pobožnosti, ki ga moraš sleherni dan hraniti z drvmi Kristusovega križa in s spominom na njegov pasijon. Prav to pravi tudi prerok Izaija: ‘Z veseljem boste zajemali iz Odrešenikovih studencev’ (Iz 12, 3).« … In ker je bila v Bogu od vekomaj rojena ena sama Beseda (Logos), ki je po njej bilo vse ustvarjeno, moramo tudi »obrezovati« svoj notranji in zunanji govor, saj obstaja razkorak med »besedo kontemplacije« in »besedo dejavnosti«… Zato prosimo Boga, kot pravi psalmist: ‘Postavi Gospod, stražo k mojim ustom in vrata zdržnosti mojim ustnicam! Ne nagibaj mojega srca k slabi besedi, da bi opravičeval krivična početja’ (Ps 140, 3-4)