»Vedno gradi duha, tempelj za Boga, da kralja kot netvaren kip imel boš znotraj za oporo srca; sebe spoznavaj, o dobri, od kod si in kakšen si postal, tako z lahkoto izvirno dosegel boš lepoto.«
sv. Gregor Nacianški, Moralne pesmi
Človek s svojim očesom gleda stvari na zemlji in na nebu, a oko sebe ne vidi, zre pa se v ogledalu (prim. 1 Kor 13, 12). Podobno človek s svojim razumom osebno spoznava brezštevilne stvari v vesolju, toda sebe ne spozna… Globinsko začne doumevati svojo skrivnost in odkrivati svoj pravi obraz šele, ko s teleskopsko optiko vere gleda v svoje izvirno Ogledalo, to je v Boga. Polagoma odkriva neskončno veličastvo Boga in veličino svojega duha kot Božjega templja ter njegov položaj v odrešenjski zgodovini… V kontemplaciji in dejavnosti gradi duha, da bi postal čist Božji tempelj, prostor svetega bogoslužja in »teleskopska opazovalnica« na Sionski gori…Apostoli Peter, Jakob in Janez so to mogli doživljati na gori Tabor. Po Jezusovem vstajenju so mogli o tem kaj reči…
…»Odkloni se od hudega in delaj dobro« (Ps 36, 27)… Navidezno poniževanje pred Bogom nič ne koristi, krepost ponižnosti raste z izbirami volje duha, ki hoče biti zmeraj manjši pred Bogom in pred ljudmi… (kot npr. Janez Krstnik, ko je izvršil svoje poslanstvo), in takega Bog povišuje (Mt 23,12). Takega Bog prenavlja z Duhom… Kakor ni mogoče, da bi nekdo, ki je v luči, gledal temo, tudi ni mogoče, da bi tisti, ki upira pogled v Kristusa, motril nekaj ničevega; … zato se tak kristjan z duhom postopoma dviga kot Božji tempelj… Hkrati se spreminja v »teleskopsko opazovalnico«, ki vstopa v veličastno zrenje Kristusa in v Njem zre tudi »zvezde na Obloku večnosti« (prim. Dan 12,3), svetnike …
Ponižnost, kolikor odstranjuje vsesplošni napuh, omogoča delovanje božjih in moralnih kreposti. Tako se velikanska obla duha obrača k Bogu in se pravilno umerja k ljudem ter k ostalemu stvarstvu. Pod tem vidikom je ponižnost mati in temelj vseh kreposti. V tem je uboštvo v duhu, v prostovoljni ponižnosti. »On, ki je bil bogat, je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu« (prim. 2 Kor 8,9)…
Jezus je tudi rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). To Gospodovo navodilo velja na vseh cestnih križiščih, s katerimi se kristjan srečuje na poti v nebeški Jeruzalem… Na poti se mu pridružuje Cerkev, ki po Jezusovem vstajenju in vnebohodu na Gospoda ne more zreti drugače kot z nekakšnim »duhovnim teleskopom«, ko ga v duhu zre v nebeški slavi…, pa ga kljub temu tukaj oznanja, saj je bila k temu poklicana; v Njegovem imenu in osebi krščuje in podeljuje še druge zakramente ter po njih izgrajuje v srcih kristjanov Božji tempelj…
Cerkev se zaveda, kdo je v odnosu do svoje Glave; da je Kristusovo skrivnostno Telo (prim. 1 Kor 12, 27). V tem Telesu naj vsakdo izvršuje svoje poslanstvo… Ker smo v njem prerojeni, se med seboj ljubimo, kot je zapisal že evangelist Janez: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen«… »Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna« (prim. 1 Jn 4,7-21)…