Ko je Jezus prišel naproti Petru in apostolom, ki so pluli z barko po razburkanem jezeru in pomiril jezero in vihar, je s tem kot Krmar uravnal barko, ki je plula iz prave smeri. Apostoli pa so mu nekako prepustili krmilo… Sv. Avguštin pojasnjuje: »Dve ljubezni se v tem življenju pri vsaki skušnjavi bojujeta med seboj: ljubezen sveta in ljubezen Boga. Tista, ki zmaga, potegne ljubitelja kakor s težo za seboj.« Ko se odpravljamo na Sionsko goro, korakamo ali plovemo samo opirajoč se na Jezusa, ko učljivo sprejemamo moč Svetega Duha v svojo spoznavno optiko, v svojo gibalno in spominsko zmožnost… Če se učljivo predajamo gravitaciji Božje ljubezni, tedaj plovemo naprej; če popuščamo gravitaciji sebične ljubezni, tedaj omahujemo in nazadujemo… Če bi namreč popuščali »razumnosti svojega mesa«, bi popuščali tudi svetu in satanu… Če pa v Duhu Resnice in Ljubezni sprejemamo popravek Krmarja, križanega in vstalega Gospoda, se postavljamo pokonci. Naše ekscentrično kroženje (avtonomno blodenje) počasi pojema, ker rast nadnaravnega in naravnega življenja v nas premaguje »razumnost mesa«…
Pogostokrat se lahko kljub temu znajdemo v vrtincu… Nasprotnikov glas lahko namreč povzroči orkanski veter. Orkan je silen veter, ki ne piha naravnost, pač pa se vrti okoli svoje osi in nato silovito vpade v vodo, podobno kakor velika skala pade v morje. Kamorkoli se ta veter zažene, se pod njegovim pritiskom morje razdeli, vzvalovi in tu in tam se dvigajo valovi. Zato v Psalmu 106,25 preberemo strašen opis: »Ob vpadu orkana so se valovi dvigali do neba in se spuščali do brezen.« Sv. Gregor iz Nise razlaga ta Psalm: »Povzdigovanje takšnih valov v višino (primerja jih valom strasti) postane vzrok spusta v brezno… V Svetem pismu pa brezno pogosto pomeni bivališča demonov. Tisti, ki jih premetavajo takšni razburkani valovi, ob stemnitvi izgubijo razsodnost in so zaradi pritiska takšne nevšečnosti glede plovbe kakor pijani. »Opotekali so se in omahovali kakor pijani« (Ps 106,27). Po izgubi razsodnosti ne najdejo rešilnega sklepa, kajti njihova modrost doživi brodolom in potop: »Vsa njihova modrost je bila pogoltnjena« (Ps 106,27). Če hočemo služiti Gospodu, moramo biti pripravljeni tudi na preizkušnje (prim. Sir 2,1)…
Zato nas sv. Gregor Nacianški poučuje: »Če duh ni zakoreninjen v ljubezni do večnosti, tedaj dejansko s stvarmi, ki jih ljubi, omahuje… Kot je rekel že sv. Gregor Veliki: ‘Nihče namreč ne more ljubiti stvari v gibanju in sam ostati negiben.’… Kdor si prizadeva za dobro iz nekega nagiba, ni trden v kreposti. Ko namreč nagib preide, takoj preneha delati dobro. Kot če nekdo plove zaradi dobička; takoj preneha s plovbo, ko dobička več nima. Kdor pa ceni dobro zaradi njega samega in gre za njim, ker ljubi, kar stoji, je tudi njegova vnema stalna tako, da doživlja nekaj božjega… In more reči z Bogom: »Jaz sem isti in se ne spremenim«. Zato se ne predrugači, ne preoblikuje, niti se ne spremeni v sozvočju z menjavo časov in zadev, da bi bil enkrat takšen in drugič drugačen ter bi prevzel različne barve kakor polipi, ki se prilagodijo barvi skal, katerih se oklepajo… Ostaja vedno isti, trden med netrdnimi, nevrtljiv med vrtljivimi, kakor nekakšna pečina. Menim, da je ne stresejo sunki vetrov in valov, ampak izniči vse, kar jo zadeva.« Na poti k nebesom se moramo zato duhovno prebuditi, se še bolj obrniti v notranjost in z molitvijo vpiti k Bogu.