Svet je velik. Nešteto poti je, da služimo Gospodu. Ena je tudi zate. (nečaku Battistu)

Zaupanje v Boga in velikodušnost srca bosta tvoja obramba in tvoja rešitev. Gospod ni z bojazljivimi, ampak s tistimi, ki si prizadevajo biti potrpežljivi in velikodušni. (bratu Saveriju)

Pri dobrih delih ne smemo gledati na malenkosti, na napake in zmote, ki se tu in tam lahko pojavljajo. Vsi smo zmotljivi. Če si med seboj odpuščamo v tišini iz z ljubeznijo, daje to Gospodovim delom večji polet, podarja tolažbo in mir. (sestrama Ancili in Mariji)

Svet potrebuje toliko miru in Gospod nam ga bo naklonil, kolikor si prizadevamo, da gojimo dober mir med seboj. (sestrama Ancili in Mariji)

Vse moramo sprejeti, tudi če je kdaj trdo ali mrzlo. »Lepa posoda nastane med nakovalom in kladivom,« je pel Jacopone iz Todija. Saj sploh ni radost, če delamo dobro brez težav. Naj ti Gospod ohrani milost notranjega miru in dobrega spoznanja, pa tudi – če hočeš – milost potrpežljivosti in blagosti, ki življenju podeljuje pravo poezijo. (nečakinji Tereziji)

Naše življenje ima zagotovilo za dober uspeh v vsem, če le ravnamo po evangeliju. To pomeni: potrpljenje, premaguj slabo z dobrim, odpuščaj – in veliko stvari pusti pri miru. Če na koncu napraviš račun, vidiš, kaj je res koristno. Včasih ne bodo lepo ravnali s teboj in te bodo zapostavljali. TI pa odgovarjaj s še večjo potrpežljivostjo in dobroto. Gotovo boš prejel velik blagoslov. »Bodi vesel, delaj dobro in pusti vrabce žvrgoleti« (sv. Janez Bosko). To je najboljša filozofija. (bratu Janezu l.1940)

Če pri spraševanju vesti naletimo na marsikaj nepopolnega, prav: tedaj se ponižajmo, ne da bi se pustili potolči, in začnimo znova, z velikim pogumom in vedno z vedrino. (nečakinji Jožici l. 1948)

Sveti Frančišek Saleški uporablja lepo prispodobo, na katero pravkar mislim: »Sem kakor ptica, ki poje v trnovem grmu.« To naj bo tudi zame nenehno povabilo. Se pravi malo govoriti o tem, zaradi česar trpim. Veliko takta in prizanesljivosti v presojanju ljudi in položajev: in nato v vsem velika dobrota, brezmejno potrpljenje… Samo da za vsako ceno

 zmaga ljubezen do bližnjega, pa tudi če me imajo za tepca. (zapiski v duhovnih vajah 1930)

 Še naprej moli h Gospodu, a brez skrbi in z veliko vdanostjo v Njegovo sveto voljo! Kar Kristusa nauk s sijajnimi zgledi. (zapiski na duhovnih vajah l. 1903)

Od kreposti svetnikov moram povzeti bistveno in ne naključno. Jaz nisem sveti Alojzij in se ne smem posvečevati tako, kakor je storil on, ampak kakor zahtevajo moje drugačno bistvo, moj značaj, druge moje življenjske razmere. Naj ne bom bedna in suha reprodukcija še tako dovršene podobe. Bog hoče, da zgledu svetnikov sledimo tako, da si osvojimo živo jedro njihove kreposti… ter ga prilagodimo svojim posebnim danostim in okoliščinam.

Seveda je potrebno, da posvečujemo svoje molitve. Vljudni smo do Gospoda, če dobro izgovarjamo besede. Ne smemo biti potrti, če smo pri tem raztreseni. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu, tega se moramo držati. Besede so manj pomembne. Tudi dobra mati je raztresena, ko v hiši hoti sem in tja… tudi če nekoliko klepeta; a njeno srce je vedno pri njenih otrocih. (nečakinji Jožici l. 1948)

Pomislimo, da je Gospod v presojanju prizanesljivejši kakor mi. (sestri Asunti l. 1941)

Sveti Avguštin pravi, da je spoznanje naših napak boljše kakor spoznanje čudežev vesolja. Saj nas vendar noče spraviti v malodušje, ampak nas napraviti ponižne in ljubeznive z vsemi. Če prenašamo svoje napake in napake drugih, smo že nekoliko napredovali. (nečakinji Jožici l. 1947)

Ne nalagaj si preveč. Zadostuje mirno, tiho iskanje dobrega vsak dan, vsako uro, a brez pretiravanja in brez nepotrpežljivosti. Poznavanje naših napak naj nam pomaga k nenehnemu stremljenju in predvsem k temu, da ne obupamo. (nečakinji Jožici l. 1949)

Zdaj sem tukaj, jutri lahko odidem drugam. Vedno smo pred Gospodovimi očmi  in v njegovih rokah. Veselimo se tega! Iz ljubezni storimo vse, kar nam previdnost narekuje storiti, ničesar na silo, vse z blagostjo, ničesar prenaglo in nepotrpežljivo. (pismo družini)

Gospod bo prišel naproti tistim, ki znajo vsak dan pravilno živeti, vedno izpolnjevati svoje dolžnosti, z mirom, dostojanstvom in potrpljenjem ne da bi si belili glavo zaradi reči, ki se lahko zgodijo jutri ali v prihodnosti. (pismo družini l. 1944)

Vsem delaj dobro, a vsakomur pusti njegovo odgovornost. Poleg tega se vedno vživi v kožo drugih, tudi če nimajo vedno v vsem prav in se ne obnašajo vedno zgledno. Malce uspeha, ki sem ga imel v svojem življenju, dolgujem Gospodovi pomoči, a  tudi svojemu stalnemu prizadevanju, da z drugimi ravnam v skladu z njihovimi slabostmi. To mi je pomagalo premagati njihovo moč. (bratu Saveriju l. 1948)

Pri vsem glej dobro stran in jo zasleduj še naprej, ko vse drugo pustiš ob strani. Sicer pa pri stvareh in pri osebah obstaja včeraj, danes in jutri. (materi in sestram l.1948)

Ne smemo misliti, da so vsi dnevi vedri. Tudi najlepši dnevi prinesejo včasih oblake, včasih dež, veter in neurje. A potem spet posije sonce in vse je naenkrat lepše. In menjavo letnih časov razumemo kot menjavo čustev. Vesel ali žalosten, negotov ali odločen, trden ali omahljiv – vedno si v soncu, ne glede na senco razpoloženja. Naše sonce je presveto Srce, nas razsvetljuje, nas bodri in priteguje k sebi. (nečakinji Jožici l. 1950)

Vsak v svojem domu: govorimo dobro, če je mogoče, in raje nič, kakor kaj slabega. Tako si prihranimo nejevoljo in Gospod daje svoj blagoslov. (materi in sestram l. 1938)

Dovolj je živeti od dne do dne. Hoditi z roko v roki s previdnostjo, ne da bi jo hoteli prehitevati. (nečaku Battistu l. 1945)

Mislimo na današnji dan in prepustimo Gospodu, kaj bo jutri! Previdnost je tu in nam bo pomagala ur za uro. (bratu Severju l. 1934)

Nad nikomer se ne razjezi, ampak sprejmi vse dobrodušno, povsem spokojno. Potrudi se, da boš veder in dobrotljiv. (nečaku Battistu l. 1945)

Takšno obzirnost moram gojiti zlasti v govorjenju – malo in dobro govoriti in še pomembnejše: znati molčati, a brez poudarka, ne da bi hotel napraviti vtis; do vseh ohraniti vedrino in mir, največjo ljubeznivost v vedenju in besedah, da nobeden ne bo prizadet. (zapis v duhovnih vajah, september 1907 l. 1907)

Dobra krščanska vaja do bližnjega so duhovna in telesna dela usmiljenja. K duhovnim spada kot predzadnje: nadležne osebe prenašati. To delo usmiljenja ima drugo plat: nikomur biti nadležen, ampak do vseh ljubezniv. (nečaku Battistu l. 1945)

Veš, da morajo vsi nekoliko popustiti, da bi prišli do polne sloge. Če je kaj, česar nikomur ni treba obžalovati, je to, da smo bili na ta ali oni način preveč velikodušni. (bratu Janezu l. 1956)

Bodi torej vedno popolnejša v milosrčnosti, kar zahteva veliko potrpežljivost s seboj in z drugimi, pa boš srečna. (nečakinji Jožici l. 1951)

Prizadevajmo si priti do prepričanja, da ni vse, kar storijo drugi, slabo, in vse, kar storimo mi, dobro. Čim bolj v vsakem primeru izkazujmo ponižnost in spoštljivost, zares molčimo in pustimo druge do veljave, imamo potrpežljivost, tem bolj nas bo Gospod blagoslavljal ter bomo povsod in z vsemi dobro shajali. (bratu Jožetu l. 1934)

Vsak dan, ki mine, se moraš opogumljati: navaditi se moraš na napore, se veseliti dobrih uspehov, stremeti po boljšem; a vse to brez razburjenja, nasprotno, z velikim mirom in spokojnostjo duha. Z Gospodovo pomočjo, za katero moraš vsak dan prositi. In če greš vsak dan en korak naprej, mreš priti zelo daleč. (nečaku Battistu l. 1941) 

Ostanimo na dobri poti: predvsem govorimo dobro, potrpimo zaradi hudobije drugih, brez zavisti se veselimo njihove sreče, odpuščajmo in se vselej vadimo v potrpežljivosti. Jaz se trudim tako ravnati in sem vedno zadovoljen. Vmešavati se v sodbo Boga je vedno zelo nevarno. Pustimo ga delovati, saj je vedno dober in usmiljen. (bratu Janezu l. 1930)

Milost miru in spokojnosti je posebno potrebna. Z njo je mogoče vse hudo prenašati v veselju. (sestrama Ancili in Mariji l. 1959)

Hočem se potruditi, da si ne bom delal skrbi zaradi svoje prihodnosti, in se zato ne bom pustil vznemirjati nobenim govoricam, četudi se zdijo še tako dobrohotne in pravilne… Gotov sem, da Božja previdnost v danem času – kakor v preteklosti – tudi v prihodnje ne bo dopustila, da bi mi manjkalo potrebnega. Vrhu tega mi bo dodelila, kar je primerno in še veliko več. (zapiski v duhovnih vajah)

Vsi smo na zemlji kakor na potovanju. Eden dospe na cilj zgodaj, drugi pozno. Pogosto moramo prestopiti, zamenjati vagon ali sopotnike. Slovo je težko. A Gospod nato blagoslovi potovanje in ga napravi rodovitno. Odločilno je, da vis, prej ali slej, dosežemo cilj. (1926)

Kako veliko bo veselje tisti dan, ko se bomo spet videli v nebesih in ne bomo potrebovali nobenih fotografij, ker se bomo vsi skupaj večno videli v Gospodovi luči! (Očetu)