V preizkušnjo v puščavo je bila kot Jezus postavljena tudi Žena, ogrnjena s soncem, ki je pod njenimi nogami luna in na njeni glavi venec dvanajstih zvezd (prim. Raz 12, 1-6)… »Ko pa je bil Kristus povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12, 32)… K Njemu torej teži (gravitira, hrepeni) vse, kar obstaja… Že od stvarjenja naprej se je vse ustvarjeno ne le medsebojno privlačilo, ampak je tudi gravitiralo k Stvarniku in vse dobro hrepenelo k večni Dobrini… Na podoben način kot vse stvari k Bogu gravitira tudi človek. A ker je bil ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, je on, za razliko od vseh drugih stvari, v tej gravitaciji svoboden… Kot se tri Božje osebe sklanjajo druga k drugi… in k človeku, se tudi človek zaveda svojega hrepenenja (teženja) po Bogu in ga doživlja. In se zaveda tudi, da more samo Bog kot neskončna Dobrina umiriti njegovo vse-presegajoče teženje in le On izpolniti kapaciteto njegove duhovne notranjosti… Kljub temu človek stoji pred odločitvijo, ali naj tega Boga ljubi ali ne, ali naj se mu osebno približa in pokloni ali ne.
Jezus Kristus se je v času, ki je bil za to pripravljen, učlovečil, da človeku pokaže, kako se v tej svobodi odloča Bog. »Jezusova hrana je bila, da uresniči voljo tistega, ki ga je poslal, in dokonča Njegovo delo« (prim. Jn 4,34). Pisatelj pisma Hebrejcem poudari, da se je Jezus Kristus, »čeprav je bil Sin, iz tega, kar je pretrpel, učil poslušnosti« (Heb 5,8), apostol Pavel pa poudari, da je »On, ki je imel Božjo naravo, sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti in sicer smrti na križu« (Flp 2,8)… Očetova volja je bila, da Njegov učlovečeni Sin tako dokonča delo večnega odrešenja človeštva… In ker je bil v Jezusovem življenju središče Njegovega teženja ljubezni vedno Oče in torej izpolnjevanje Njegove presvete volje, je v središču Njegove gravitacije stal predvsem križ na Kalvariji, na katerem bo do konca izpolnil Očetovo voljo in odrešil človeštvo… Križani Jezus bo to znamenje smrti in hudičeve zmage spremenil v znamenje odrešenja in hudičevega poraza… Premagal bo gravitacijo sebičnosti človeštva, satana in demonov, obenem pa z ljubeznijo k sebi pritegnil tudi človekovega duha in mu poklonil veselje (prim. Ps 36,4)…
Trpljenje in smrt Kristusa pa še ne bosta konec Njegovega poslanstva, pač pa prehod v Njegovo povišanje. »Glej, moj pravični služabnik bo imel uspeh, bo povišan in počaščen, silno bo vzvišen« (Iz 52,13). Jezus sam je napovedal: »Sin človekov bo umorjen in po treh dneh bo vstal« (prim. Mr 8, 31)… Po večnem Božjem načrtu je križani in vstali Gospod s tem postal presežno gravitacijsko središče Cerkve, ki »izvira iz njegovega Srca«… Krščansko ljudstvo, ki roma na Sionsko goro, tako nekako postaja deležno Njegovega križanja in vstajenja, nadaljuje pa Njegovo odrešilno poslanstvo v človeštvu. Vsak ud Cerkve lahko samo v križanem in vstalem Gospodu odgovori na svojo božjo poklicanost in doseže poslednji cilj svojega življenja. Samo po Njem izpolnjuje večni Očetov načrt o svojem zemeljskem romanju in cilju v nebeški domovini. Samo po Njem vstopa v skrivnost svoje osebe in dojema »odkupnino«, ki jo je Križani plačal za njegovo večno zveličanje… Po povišanju – vstajenju – je Jezus Kristus poslal svojim učencem svojega oživljajočega Duha in je po Njem svoje skrivnostno Telo, ki je Cerkev, napravil za vesoljni zakrament odrešenja.« Zato se tudi mi s Svetim Duhom bližajmo Veliki noči…