Radi bi stopili na pot, ki vodi na »Sionsko goro«, v nebesa. Zelo pomembno je, da se na pot odpravimo v Cerkvi, saj je ta za nas, ki smo izšli iz poganstva, edina pot… Psalmist nas spodbuja: »Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja; najsi hrumijo in se penijo njegove vode, naj se tresejo gore« (Ps 45,3-4)… Sv. Avguštin tako razlaga ta psalm: »Stresale so se namreč gore, to je oblasti tega stoletja. Druge so namreč Božje gore in druge so gore stoletja. Pri gorah stoletja je glava Hudobec, pri Božjih gorah pa je glava Kristus. Po Božjih gorah so se zatresle one gore. Tedaj so se te oglasile z glasom proti kristjanom.«… Po binkoštnem čudežu je Sveti Duh notranje dvignil dvanajstere apostole, ki so se spremenili v »visoke gore novega Božjega mesta.« V moči Svetega Duha so začeli oznanjati evangelij najprej Izraelcem. Ko pa so jih ti zavrnili (prim. Apd 18,46), so se podali v osrčje morja, namreč v tedanji poganski svet. Z njihovim oznanjevanjem je nastal »potres v Zemlji ljudi«: mnogi pogani (in tudi nekateri Judje) so se spreobračali in se iz »podzemlja« selili v Božje kraljestvo in v Cerkev. Začele so se majati gore, to je nosilna politeistična ureditev rimskega imperija. S svojim tresenjem so povzročile viharno valovanje morja: preganjanje apostolov in prve Cerkve v rimskem imperiju… Tudi sv. Hieronim razlaga: »Vsi narodi in mnoga ljudstva se bodo medsebojno spodbujali govoreč: »Pridite, pojdimo na goro Gospoda« (Iz 2,3), in kar je dalje rečeno, »kajti s Siona bo izšla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema« (Iz 2,3); nikakor ne s Sinaja in iz puščave ter z gore Horeb (Ps 74,7) – puščavo sv. Hieronim dojema kot sovražno deželo, saj je bil v puščavi skušan tudi Jezus (Mt 4,1-10) in je Izrael tam doživljal ugrize kač in škorpijonov (5 Mz 8,15): »Vrtinčasti viharji pridrvijo iz puščave in iz strašne dežele, kjer Bog ne prebiva in kjer je vse pozemeljsko ter vsak nevernik deluje v skladu s svojo nevero, pokončevalec pa pustoši« – temveč z gore Sion, na kateri je bil zgrajen Jeruzalem, in iz Jeruzalema, kjer je tempelj in češčenje Boga. Beremo, da je Gospod pogosto učil v templju (Mt 26,55) in da prerok ne sme umreti zunaj Jeruzalema (Lk 13,33). … Tukaj sta skupaj imenovana beseda in postava. Poglavarjem je ukazano, naj poslušajo besedo, ljudstvu pa, naj z ušesi zaznava postavo (Iz 1,10)… Tisti, ki je prej dal postavo, je nato prišel učit o Bogu. Tudi Cerkev je bila najprej ustanovljena v Jeruzalemu in je nato zasejala Cerkve po vsej zemeljski obli… Treba je povedati tudi to: »Kdorkoli je na opazovalnici in v videnju miru, v njem je vzpostavljena postava in Gospodova beseda.« Prerok ni rekel: »Beseda in Gospodova postava bosta ostali na Sionu in v Jeruzalemu.« temveč lepo »bosta izšli«, kajti iz tega izvira se je Božji nauk razlil na vse narode.«
Oznanjevalci (apostoli) so se torej podali v osrčje morja, v poganski svet. Tam so se srečali s »hinavščino«. V kakšnem položaju so se znašli? Sv. papež Gregor Veliki v komentarju, v moralni razlagi Jobove knjige, pojasnjuje, kdo je »hinavščina« (kdo so hinavci):…»Kakšno upanje ima hinavec, če nekaj lakomno iztrga in Bog ne reši njegove duše?« (Job 27,8). Hinavec (ki se v latinščini imenuje simulant), ne teži k pravičnosti, ampak k vidnosti. Zato je lakomen grabežjivec, ker želi biti po krivičnem delovanju počaščen s »svetostjo«, s katero ugrabi hvalo tujega življenja. Hinavci si navadno
prizadevajo, da skrivajo to, kar so, in kažejo ljudem to, kar niso. Pri cenitvi sebe namreč presežejo svojo mero in stremijo za tem, da prednjačijo pred drugimi z imenom svoje dejavnosti. Izogibajo se, da bi le-ti videli to, kar so, in se pred očmi ljudi preoblečejo v nekakšno nedolžno poštenost. Zato jih naš Odrešenik v evangeliju zasluženo graja z besedami: »Gorje vam, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti« (Mt 23, 27-28).
Vsako pretvarjanje še ni hinavščina, temveč samo tisto je, s katerem je oseba namenoma dvolična. Na zunaj se kaže drugačno, kot je v resnici na znotraj. Njeno pretvarjanje izhaja iz njene hudobne volje… Hinavščina je diametralno nasprotna kreposti resnicoljubnosti. Svetohlinstvo v Cerkvi je seveda hujše kot hinavščina v človeški družbi… Spomnimo se, da je Jezus bičal svetohlinstvo mnogih članov vodilnega sloja Božjega ljudstva, sv. evangelist Janez pa jih je v Razodetju poimenoval »Satanovo sinagogo«, ki so s svojim delovanjem Božji tempelj v Jeruzalemu spremenili v razbojniško jamo.
Juda Iškarijot je bil pri Jezusu Kristusu zraven zato, da bi si ga ogledoval, da bi o njem poizvedoval, da bi našel nekaj za izdajanje, ne pa, da bi vanj veroval… Jezusu se je pridružil z dozdevno, ponarejeno ljubeznijo… A tudi v Cerkvi se je skozi stoletja nadaljevalo Antikristovo ljudstvo, ki ga srečamo v evangeliju, in prav tako »Satanova sinagoga«. Juda Iškarijot je vrhunsko posnemal očeta laži in je bil »velemojster v pretvarjanju«. Zato si je zaslužil ime »hudič« (prim. Jn 6,70), saj je bil nekako lucifer v malem. Uspešno je varal druge apostole in učence. Njegovo izdajstvo Človeka-Boga za trideset srebrnikov v smrt je bilo nepojmljivo strahotno in podlo hudodelstvo…
Tudi danes se, kot v Jezusovem času, »lažni apostoli, zvijačni delavci, preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči…« (prim. 2 Kor 11, 14-15). Sv. Hieronim je pozoren predvsem na začetnike krivih ver in na njihove učitelje: »Kristus je poslal svoje apostole. Podobno je satan poslal lažne apostole, preoblečene v Kristusove apostole… Krive vere so v zgodovini Cerkve povzročile brezštevilno gorje«… »Boj se odvija kakor na gledališkem odru… Nekatere zvijačneže se hitro prepozna po njihovi neotesanosti… Drugi pa so sposobni lažnive simulacije. Pri tem morajo seveda nepretrgoma paziti, da ohranjajo dvoje: prekanjeno skrivati to, kar so, in se ponašati s tem, kar niso. Zakrivati resnična hudodelstva in razkazovati lažne odlike… Božjo jezo povzroča predvsem zavestno nasprotovanje njegovim zapovedim; spoznanje dobrega in preziranje le-tega; možnost za uresničenje dobrega, a tega ne hoteti storiti.«
Sv. Gregor Nacianški se sprašuje: »Kdo bo razlikoval med sliko in resnico, med gledališkim odrom tu spodaj in mestom zgoraj?«.. Sledilci obeh Glav, Božje in Satanove, so med seboj pomešani. Poleg tega sledilci Satanove glave še varajo in so vrhunski igralci… Sprašujemo se: »Ali bo Cerkev uničena zaradi »kotla«, to je izobilja škandalov, in ne bo vztrajala do konca? Ali se bo ljubezen kristjanov do Kristusa ohladila?… Hkrati se odvija tudi boj med Bogom in satanom (prim. Raz 22,12)… Kristjani zaupamo, da je Kristus s svojim križem že premagal svet in njegovega vladarja, zato bomo vztrajali v veri.