Judovske oblasti so bile ob Jezusovem govorjenju in čudežih vedno bolj razjarjene. Večkrat so zahtevale od Jezusa, da se opraviči. Potem so od njega zahtevale znamenj, on pa jim je rekel: »Temu prešuštnemu rodu se ne bo dalo znamenje…« Zato je na seji Velikega sinedrija veliki duhovnik Kajfa predlagal, da je bolje, da »Jezus umrje za ljudstvo, kakor da bi trpel ves narod.« Namerno je preslišal je opozorila Janeza Krstnika, preroka, da se je približalo nebeško kraljestvo. Zatisnil si je oči pred znamenji, ki jih je Jezus med ljudmi neprestano delal. Zakrknil je srce, zgražal se je pred mislijo, da se Jezus dela enakega Bogu, namesto da bi v nejasnosti prosil za razsvetljenje od zgoraj. Glas Duha je vpil kakor lev v judovski puščavi. Pa ga niso slišali. Ne vemo, od kod prihaja, so rekli. Ako niso bili sposobni slišati tistega, ki je šel pred Gospodom, da bi mu pripravljal pot, kako bodo slišali in spoznali samega Gospoda! Zanimivo je to, da so mu prej prisluhnili grešniki in poslednji izmed ljudstva, oni, voditelji izvoljenega ljudstva, pa ne. Bahali so se s svojo krivo pravičnostjo. Boga pa spoznajo in slišijo le tisti, ki ga živega v sebi nosijo.

V judovskem narodu je obstajala oblast, ki je bila višja od kraljevske in duhovniške. To je bila oblast Jahveja, ki je vladal iz svetišča in govoril po prerokih. Kdor bi se boril proti njim, bi se boril proti Bogu… Kasneje, po Jezusovem vstajenju, ko bodo začeli preganjati Jezusove učence, pa so ti v preganjanju postajali še močnejši, je na to veliki zbor opozoril Gamaliel, in dali so se prepričati (Apd 5, 34-39). A v Jezusovem primeru so bili neizprosni.  Apostol Pavel bo kasneje zapisal: »Bog je vse vklenil v nepokorščin, da bi se vseh usmilil.« Rešeni smo lahko le, kolikor verujemo vanj. Če se Judje ne spreobrnejo, bo izvoljenost od njih prešla na pogane. Kot je rekel Jezus: »Prvi bodo poslednji in poslednji prvi.«

Kar se pa tiče Božjega Sina: njegovo zavrženje od strani grešne oblasti bo začetek njegove slave. On bo postal vogelni kamen, zvesti se bodo vzidavali vanj kot v duhovno stavbo, v svet tempelj, za Božje svetišče v Duhu. Grešna oblast bo začela spletkariti naprej, na vsak način bo Jezusa poskušala kompromitirati pred rimsko oblastjo. Predstavili ji ga bodo kot nevarnega Rimu… Zaradi Jezusa bodo začeli sodelovati s Herodovci, čeprav so bili ti tujega pokolenja in so jim v pogledu na prihodnost nasprotovali in se povezovali s cesarjem. Politika je polna takih zvez. Jezusa se zvijače kot npr. vprašanje: »Ali je dovoljeno dajati cesarju davek ali ne,« niso dotaknile. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«, jim je odgovoril in jim tako zaprl usta… Potem jih je vprašal on: »Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?« Dejali so mu: »Davidov«. Rekel jim je: »Kako ga torej David v Duhu  imenuje Gospod, ko pravi: »Gospod je rekel mojemu Gospodu: »Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.« Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin.« In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati (Mt 22, 41-46)…

Ko je  odhajal iz templja, so k njemu stopili njegovi učenci, da bi mu pokazali tempeljske stavbe. Spregovoril jim je in rekel: »Vidite vse to? Resnično, povem vam: Tu nikakor ne bo ostal kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil…« Napovedal jim je stisko nad Jeruzalemom, lažne kristuse in lažne preroke. In napovedal je konec sveta, svoj drugi prihod in poslednjo sodbo. Pozval jih je k čuječnosti in k dobri izrabi časa.  

Vse, kar jim je govoril, se je izkazovalo za neučinkovito. Na vrtu Getsemani bo potil krvavi pot. Ali je bilo vse zaman. Že pri zadnji večerji je učencem napovedal, da ga bodo vsi zapustili. Da ga bo Peter zatajil. Da da bo Juda izdal. V vrtu Getsemani so učenci pospali, namesto da bi molili. Obsodba, pri kateri nihče ne upa biti kriv zanjo: »Veliki duhovniku jo bodo obesili Pilatu, Pilat Herodu, Herod Pilatu, Pilat judovskemu ljudstvu… Pilat si bo umil roke, češ da je nedolžen. Veliki duhovniki so ponavljali argument, da se je delal božjega Sina, kar je po Mojzesovih zakonih prepovedano in bogoskrunsko…, a Pilat je vedel, da so ga izdali iz zavisti… Pokazala se je zgrešena vizija slavnega, sijajnega Mesija. Pokazalo se je zaganjanje hudobnega duha v Božjega Sina, a hudobni duh je izgubljal, ker je bil Jezus pokoren Božji volji. »Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi«, je rekel v hudi stiski…

A že pri zadnji večerji bo učencem izročil svoje telo in kri in jim naročil, naj ta obred ponavljajo v njegov spomin. Ostal je z nami pod podobama kruha in vina.

Kakor so Izraelci po duhovnikih v templju vsako veliko noč darovali izbrano enoletno jagnje brez madeža. Nato je bilo običajno pečeno in začinjeno z grenkimi zelišči. Opresni kruhi so se spekli in vino so nalili v posode. Nekvašen kruh in grenka začimba sta jih spominjala na trpljenje v egiptovski sužnosti; jagnje jih je spominjalo na klavno žival, s katere krvjo so namazali duri judovskih hiš, da se obvarujejo pred jezo morilnega angela. Nekdaj so večerjali stoje, s palico v roki, z opasanimi ledji, kakor popotniki, ki se pripravljajo na odhod. Sčasoma so te podrobnosti ponehale. Velikonočno jagnje so jedli ležeč na stolih, ker so jim rabini zatrjevali: »Stoje jesti pristoji hlapcem, leže jesti pa gospodom. Brez dvoma je to kruh bolesti in sužnosti, toda treba ga je jesti tako, kakor ga jedo svobodna bitja, kralji in velikaši.«

Število gostov ni smelo biti manjše kakor 10, a lahko jih je bilo tudi do 40 ali 50. Obednica je bila prevlečena s preprogami in zavesami. Na sredini je stala edina, nizka miza, na kateri je bilo jagnje, opresni kruhi in kupa z vinom, ki so si jo gostje podajali. Okrog in okrog mize so stali v polkrogu stoli, nekoliko nagnjeni in malo višji od tal. Vsak gost se je stegnil na levo stran, da je bila desnica prosta. Prvi prostor je bil v sredi, drugi na levi, tretji na desni in tako dalje. Med stoli in stenami so lahko prihajali in odhajali služabniki na povelje njihovega gospodarja.

Tudi dva učenca (morda Peter in Janez) sta obednico za zadnjo večerjo pripravila. Jezusu častni sedež na sredini, Peter na levici, Janez na desnici. Če se je ljubljeni učenec nagnil malo nazaj, je lahko položil svojo glavo na Jezusove prsi…

Vse, kar je Jezus rekel in storil iz ljubezni do nas, nam prinaša odrešenje.