V Jezusovih besedah, ki jih je izrekal v templju, se je kazala moč. Veliki duhovniki in pismouki, ki so slišali te besede, so zaradi njih iskali načina, kako bi ga pokončali. Bali so se namreč, ker je vse ljudstvo strmelo nad njegovim naukom. Jezus, med velikimi duhovniki komaj poznan, brez uradne veljave, z bičem v roki razganja prodajalce in kupce iz templja in nihče se mu ne upre, niti množica, niti tempeljski veljaki, niti tempeljska straža… Ne vidijo ga kot policaja, ampak se je prednje postavil kot prerok, reformator, Mesija… K njim ni  pristopal le kot božji odposlanec, ampak kot Gospod, ki ima bivališče Jahveja za svoje: to je  prebivališče Njegovega Očeta. On ima pravico izgnati vse, ki ta tempelj onečaščajo. Nekateri so mu gotovo ploskali in še ploskajo Jezusovi sveti jezi. Do njega so mnogi gojili simpatijo, saj odločnost človeka, ki se vzdigne proti zlorabam, vedno ugaja ljudski duši.

Varuhi templja pa so se po tem velikem presenečenju obrnili k Jezusu z ogorčenim  vprašanjem: »S kakšno pravico smeš to delati?« Jezus pa jim odgovori na skrivnosten način: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Očividec tega prizora evangelist Janez pristavlja, da je tu Gospod Jezus govoril o svojem Telesu kot o pravem Templju, v katerem prebiva Bog…, ki pa ga morajo (ker je taka Očetova volja) Judje v resnici razdejati in on od mrtvih obuditi. Judje seveda niso razumeli Jezusovega odgovora, zato so kričali: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« …

Ta prizor je med ljudmi zelo odmeval. Potrebno se je bilo odločiti za Jezusa ali proti njemu. Jezusov skrivnosten stavek, ki ga je izrekel ob tej priliki, bo služil za njegovo obsodbo. Njegovi nasprotniki ga bodo razlagali tako, da bo opravičeval njihovo stališče, da si Jezus zaradi teh besed po Mojzesovi postavi zasluži smrt. Bodo pa Jezusu kljub temu dovolili, da bo v Jeruzalemu še naprej bival, govoril in tam še naprej delal čudeže. Tako ga bodo lažje opazovali. Nekateri ga bodo poskušali postavljati za Mesijo in temu primerno poskušali oblikovati javno mnenje, seveda v varnostni razdalji do njega, da se jim ne bi bilo potrebno osebno spreobrniti… Jezus sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pričeval o človeku: sam je namreč vedel, kaj je v človeku (Jn 2, 24-25). Jeruzalem mu je vzbujal nezaupanje kljub veliki ljubezni, ki jo je imel do njega.

S svojimi besedami pa je Jezus nekatere vendar vznemiril tudi v globini. Med njimi je bil tudi vpliven farizej Nikodem, član Velikega sveta. Po Talmudu (osrednjem besedilu rabinskega judovstva) je bilo njegovo pravo ime Bonaj,. Bil je duhovnik in je opravljal javno službo. Nadzoroval je vode in studence, še sploh v času velikih praznikov, ko je bil Jeruzalem poln tujcev. Prišteval se je k eni izmed treh najbogatejših rodbin stolice in je dočakal kasnejše Titovo obleganje Jeruzalema, morda tudi njegovo razrušenje (ko je bil podrt tudi Jeruzalemski tempelj). Ko je proti Jezusovim učencem v Jeruzalemu začelo divjati preganjanje, mu je bilo imetje zaseženo in je njegova rodbina obubožala. Jezusov nauk, pojasnjevan s čudeži, je Nikodema zagrabil od znotraj. Zato je k Jezusu prišel ponoči (podnevi si ni upal), da bi se ob njem poučil. Čeprav v strahu, je vendar iskal luč…

Nikodem Jezusu najprej prizna dostojanstvo preroka: »Vemo, da si prišel od Boga kot učitelj, kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Jezus, ki je videl v globino te neodločne duše, mu je odgovoril naravnost na vprašanje, ki ga je, kot mnogo drugih farizejev, vznemirjalo: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«

Ta beseda je Nikodema presunila. V njej se je skrival ves Jezusov nauk o njegovem duhovnem kraljestvu in o njegovi mesijanski službi. Dotaknila se je vseh njegovih predsodkov. Bil je eden tistih, ki je bil prepričan, da se morajo za večnost preroditi le pogani in grešniki, ne pa sinovi Abrahama – to je. sinovi čistega rodu in neoporečnega življenja, ki naj bi bili vredni nebeškega kraljestva že zaradi svoje krvi, vernosti in same izvoljenosti od Boga. Zato mu odgovori na povsem materialističen način: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič iti v telo svoje matere in se roditi?«

Jezus mu odgovori: »Resnično, resnično povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Krstna voda, ki jo je dal Janez Krstnik (največji izmed prerokov), šele pripravlja prerojenje, Jezus pa bo (po Janezovih besedah) krščeval z Duhom. Samo izliv Svetega Duha, obljubljenega mesijanskim časom, more prerojenje izpolniti. Sklicevanje na rod, na kri, na meso, nič ne koristi, saj je med mesom in duhom prepad. Duh se more razodeti nad mesom, meso pa, samo po sebi, se ne more vzdigniti do duha. Zato mora biti vsak, ki bi rad vstopil v kraljestvo Duha, rojen od Duha… In od kod prihaja veter in kam gre, ne veš, prav tako ne veš, od kod prihaja Duh in niti ne, kam gre. On je neprediren kakor Bog, iz katerega izhaja, kakor Bog, h kateremu se vrača (lepa razlaga skrivnosti Svete Trojice).

Nikodem ostrmi, poskuša razumeti, zato vpraša: »Kako se more to zgoditi?« Jezus pa mu reče: »Ti si učitelj v Izraelu, pa tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. Če ne verujete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor veruje vanj, se mu ne sodi, kdor pa ne veruje, je že obsojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj vzljubili temno kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči; tako se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Jezus od svojega sogovornika zahteva poslušnost, kakor so jo zahtevali starozavezni preroki. Njim se pridruži, skupaj z njimi pričuje o božjih delih; vendar njihovega pričevanja ne sprejemajo. Če pa bi začel Jezus Nikodemu razlagati o nebeških stvareh…? Nikodem umolkne in se prepusti milosti Jezusovih besed… V njih prepoznamo prvo pisano razodetje Jezusovega nauka. Kasneje se bo pridružil Jožefu iz Arimateje, ko bosta pokopavala Jezusovo telo. Luč Jezusovega vstajenja bo končno razkrila vso resnico.