Če bi se radi ukvarjali samo z vidnimi stvarmi in se okrog njih vrteli, smo podobni vrtavkam in smo v nevarnosti, da pademo. Ker bi bili duhovno premalo v sebi, bi se borili z »razumnostjo mesa«, a naše oči bi bile zaslepljene in ne bi videli stvari takih, kot v resnici so. Svet okrog nas nam pogosto začasne rešitve predstavlja kot večne, začasne dobrine kot trajne in čez vse poveličuje užitek. Samo tisti, ki je zares ponižen v srcu, te nevarnosti prepozna, zato se, ne glede na zavajanja, odloči za konkretno delo, za služenje Bogu in bližnjemu… Napuhnjen se kot vrtavka vrti zelo hitro. Dvignjen visoko se v strahu, da bi ne padel, ne upa podati v notranjost, kjer bi premislil, v čem je bistvo njegovega življenja… Takemu kroženju okrog svoje osi bi mogli reči tudi »avtonomno blodenje«, saj tak človek hoče biti tudi avtonomen, neodvisen… Ker se ne utegne odpraviti vase, se ne more niti iz svoje notranjosti odpraviti na pot k Bogu. Žalostno se izgublja v samo vidnih rečeh…
Odlok II. vat. koncila Cerkev v sedanjem svetu pravi: »Človek bi moral imeti telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga določil za vstajenje poslednji dan. Vendar pa človek, ki je ranjen z grehom, občuti v sebi upornost svojega telesa. Že samo njegovo dostojanstvo bi zahtevalo od človeka, da bi poveličeval Boga v svojem telesu (prim. 1 Kor 6, 13-20) in da ne bi dovolil, da bi se telo usužnjevalo zlim nagnjenjem njegovega srca« (glej CS 14,1). Sv. papež Pavel VI. pa poudarja: »Vstajenje Gospoda nam podarja in nas uči, še več, od nas zahteva, novo pojmovanje, novo dviganje in novo posvečevanje naše telesnosti. Drugače na splošno rečeno: zahteva novo čistost. Z Veliko nočjo mora zavladati v nas nov pomen o dostojanstvu našega mesa, tako občutljivega in krhkega. Meso je Božje delo. Meso je tempelj Svetega Duha (1 Kor 5,19)… …Prav iz resnične telesnosti človeka izvira v naši zapleteni psihologiji nekakšen dualizem, nevaren in pogosto grešen dualizem. Nihče ni tako kot sv. Pavel vztrajal pri tej dramatični točki človekovega življenja: »Kajti meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso« (prim. Gal 5,17)… Znotraj nas vlada stalna skušnjava. Nepretrgoma potrebujemo nanašanje na zavest o našem dostojanstvu kot o bitjih, ki so dvignjena k pogovoru in občestvu z Bogom; torej potrebnost vladanja duhovnega človeka nad ‘animal racionale’- ‘živalskim človekom’ (prim. 1 Kor 2,14). Zmeraj moramo prositi Očeta, naj nas obvaruje pred skušnjavo in nam podari moč in veselje ob našem krščanskem preoblikovanju. Naše fizično in duhovno očiščevanje moramo zasidrati v vstalega Kristusa.«
Zato pri sv. Pavlu beremo: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici«… »Mrtvite svoje ude na zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in lakomnost, ki je malikovanje« (Kol 3,1.5)… Če bomo kot nadnaravni in naravni ljudje v svojem srcu že vstali s Kristusom in iskali to, kar je zgoraj, bomo živeli iz Kristusove velikonočne skrivnosti in si nadevali obleko nebeških ljudi (1 Kor 15,44), to je poveličanega Gospoda. Takrat bo tudi naše telo kot sestavni del psihe že v začetni meri deležno Jezusovega vstajenjskega telesa in s tem pobožanstvenja… A ker bo naše fizično telo še vedno podložno biološkim in živalskim zakonom, bo v našem srcu potekal dramatičen boj med duhovnim človekom in ostankom »mesenega« človeka…