Udeleženci v Mariboru smo močno poudarili vrednost življenja od spočetja do naravne smrti. V času, ko so zagovorniki evtanazije izjemno glasni in poveličujejo medicinsko pomoč pri samomoru, je bilo to še posebej pomembno opozoriti. Na pohodu še nismo vedeli, ali bo zbranih dovolj podpisov za referendum – v tem primeru bi bilo naše veselje še večje. V Mariboru smo pozivali k zavrnitvi medicinskega zastrupljanja bolnikov in ostarelih ter zavračanju zakonodaje, ki bi dopuščala smrt kot sredstvo reševanja trpljenja. Poudarili smo, da gre za temelje civilizacije; če dovolimo pravico do odvzema življenja, odpremo vrata številnim zlorabam – lahko se zgodi razširitev kriterijev in zniževanje standardov.

Pred programom smo se organizatorji in prostovoljci, zatem še širša skupnost, duhovno naravnali s sveto mašo v frančiškanskem samostanu, ki jo je daroval kapucin Stane Bešter iz Selške doline in med mašo vneto prepeval s kitaro. 

Zakonca Mojca in Jernej Kolarič sta spregovorila o izkušnji osebnih zdravstvenih izzivov  in odprtosti za življenje v težkih okoliščinah, v katerih sta se znašla. Mojca je prestala zdravljenje raka, Jernej ima avtoimunsko bolezen. Pripovedovala sta o odločitvi za življenje skozi Mojčino nosečnost. Čeprav je bil zarodek v začetku nezaznaven in pozneje ni preživel, je bil kljub temu blagoslov, ki je povečal njeno ozdravitev. Jernej je med govorom spodbudil očete in može, da postanejo varuhi življenja in vodje družine. Dodal je, da naj jim bo zgled sv. Jožef.

Svoj glas in kitaro je tudi na odru posodil nasmejani brat Stane Bešter, ki je zbrane spodbujal k prepevanju. Ob stojnicah so se predstavili člani Zavoda Živim, ki podpirajo nosečnice in mamice tger pomagajo zdraviti duševne stiske osebam z izkušnjo splava. Mladi za življenje in Društvo za kulturo življenja Dominicus so osveščali o dostojanstvu starejših in bolnih ter spodbudili medgeneracijsko povezovanje. 

Po uvodnem programu smo se po mariborskih ulicah odpravili mimo Lenta in najstarejše trte do stolnice sv. Janeza Krsnika, kjer smo zapeli V nebesih sem doma. Brez zastavic in pisanih balonov seveda ni šlo – ti so ustvarili razigrano vzdušje. Mnogi so nosili plakate  z zanimivimi napisi, ki so poudarjali veselje do življenja. Na plakatih so bila tudi imena znanih ljudi, ki so v preteklosti spregov orili o tem, da bi bili lahko splavljeni. K sreči so se njihovi starši odločili za življenje. Med njimi sta tudi ameriški »Rambo«, igralec Silvester  Stalone, in Steve Jobs, ustanovitelj Appla. Spomnim se njegove izjave.

»Hvaležen sem, da se moje življenje ni končalo s splavom. /…/ Moja mati je bila takrat stara 23 let in vem, da je morala veliko prestati, da me je lahko rodila.«

Koordinatorka Pohoda za življenje Urša Cankar Soares je v nagovoru poudarila, naj bomo glas nerojenih in glas vsakega človeškega življenja, opozorila pa tudi na nevarnost »toksičnega sočutja«, t. j usmrčevanja v imenu olajšanja trpljenja, in spodbudila zbrane, naj sodelujejo pri referendumu proti zakonu, ki bi omogočal pomoč pri samomoru.

Nagovorilo me je pričevanje mamice, ki je govorila o tem, da je bila pred nekaj leti v psihični krizi. Dejala je, da bi v težkih trenutkih morda izbrala evtanazijo, če bi bila ta na voljo. Zdaj je vesela, da te možnosti ni imela. Prešla je krizo in življenje zajema z veliko žlico. Dodala je, da jo je strah dostopnosti evtanazije in njene dosegljivosti ljudem s podobnimi stiskami, s katerimi se je soočala sama.

Brat Jaro Knežević, kapucin iz Štepanje vasi v Ljubljani (sicer pa doma z Bleda), je govoril o svoji izkušnji pri spremljanju umirajočih staršev. Trpljenje je postalo izziv in hkrati vir milosti, je poudaril: »Trpljenje je lahko rodovitno, če ga spremljajo bližina, ljubezen in skrb.« Njegovo pričevanje me je zares nagovorilo. Spoznal sem, da lahko skrbimo za svoje ostarele starše; smo z njimi v bolezni, jim strežemo in smo jim blizu v trenutkih bolečine in osamljenosti.

Po mariborskem trgu se je razlegel posnetek bitja srca nerojenega otroka, ki je brez besed sporočal svoje. Otroci so zaplesali razigrano koreografijo.

Povem naj, da sem hvaležen policiji, ker nas je dobro varovala – nekaj žaljivih nasprotnikov Pohoda je uspela zadržati v sosednjih ulicah, tako da smo hodili v mirnem, vedrem vzdušju, polnem petja, pričevanja in veselja do življenja.

Gotovo se kdo sprašuje, kakšen pomen imajo Pohodi za življenje. Kot redni udeleženec vidim, da gre za priložnost, da cerkveni in civilni udeleženci pokažejo svojo prisotnost, vzpostavijo dialog o vprašanjih družbene politike, etike in zdravstva ter opomnijo lokalno skupnost na vrednote življenja, ki niso samoumevne. Vprašanje, ali takšni shodi dejansko prispevajo k spremembi zakonodaje ali javnega mnenja, ostaja odprto. Ne glede na izid ne moremo ostati tiho. Nekaterih stvari se enostavno ne sme spreminjati. Življenje nerojenega, otroka, odraslega, bolnega, starega, prizadetega… mora ostati nedotakljivo. Ne smemo sprejeti zakona, ki dopušča, da sta zaščita življenja in njegova vrednost pogojeni z diagnozo, starostjo ali socialnim statusom. 

V Ljubljani je bil teden pozneje osrednji slovenski Pohod za življenje, na katerem so, med drugimi, sodelovali tudi posamezniki iz Gibanja fokolarov, sodelavec revije Novi svet Igor Vojinovič pa je imel pričevanje. O ljubljanskem pohodu ste lahko prebrali iz drugih medijev, sporočilo obeh pa je enako: hvalnica življenju, ki je dar od Boga in je lahko dar za druge. Prav zato je nedotakljivo in je prav, da ga kot aktivni državljani varujemo, tudi s sodelovanjem na referendumu proti evtanaziji ostarelih in bolnih.