Sv. Frančišek Saleški je zapisal: »Kadar mislimo na Božje resničnosti, ne da bi jih samo spoznali, ampak da bi jih vzljubili, tedaj pravimo, da premišljujemo, opravilo samo pa imenujemo premišljevanje (meditacija). Med premišljevanjem se duh ne spreletava po cvetlicah svetih skrivnosti kakor muha, zato da bi se zgolj zabaval, ali kakor majski hrošč, da bi jih jedel in se trpal z njimi, temveč kakor sveta čebelica, ki srka iz njih med Božje ljubezni. (…) In Gospod sam zapoveduje Jozuetu: ‘Knjiga te postave naj ne odstopa od tvojih ust, temveč premišljuj jo dan in noč, da natančno storiš vse, kar je pisano v njej!’ (Joz 1,8). Premišljevanje je potemtakem pozorna, ponavljana in v duhu radovoljno vzdrževana misel, ki ima namen spodbujati voljo k svetim in zveličanim čustvom in sklepom.« S premišljevanjem svetih skrivnosti se bližamo prazniku Jezusovega rojstva…
In na božič bi Jezusa radi tudi uzrli. S premišljevanjem svetih skrivnosti se bližamo podnožju gore kontemplacije (bogozrenja). Job pravi: »Zaslišal sem Njegov glas kakor rahel šepet« (Job 4,16). Če bi bili pravični kot Job, bi po božji milosti morda tudi mi mogli ta glas zaslišati samo kakor rahel šepet, ker se božanstvo svojim prijateljem v tem življenju še ne kaže takšno, kakršno v vsem svojem veličastvu je… Podobno je srečanje z Bogom na gori Sinaj doživel tudi Mojzes, še preden je za svoje ljudstvo sprejel še Božje zapovedi. Gospod Bog je na goro sestopil… Če se mi hočemo Bogu približati, se moramo biti pripravljeni kot Job ali Mojzes povzpeti vsaj na goro božjih zapovedi. In morda bi nas tam Bog dvignil k zrenju svetih resničnosti, pa čeprav smo si v svesti svojih grehov…
Ker kljub naši bogopodobnosti nikakor nismo brezmadežno ogledalo skrivnosti Boga in »Zvezd na obloku večnosti«; ker se v našem duhu še vedno neurejeno mešata nadnaravno doumevanje Božjih skrivnosti in naravno (samo razumsko) spoznavanje čutnega sveta, je zato naše spoznavanje zamegljeno, motno, neostro in nenatančno; ker se obla našega duha prepočasi odpira neskončni in večni skrivnosti Troedinega Boga in vstopa vanjo, bi morda že pomislili, da je srečanje z Bogom iz oči v oči nemogoče… A Sveti Duh sestopa in dviga oblo našega duha v Božje kraljestvo… Po Svetem Duhu se kot Jezusova Mati po stopnicah dvigamo k Bogu. Z dejanji vere, upanja in ljubezni vstopamo v Luč življenja Troedinega Boga ter izstopamo iz svojega samo »mesenega« življenja…
Čisto počasi pojema naša napačna razumska povečava naših majhnih čutnih predstav domišljije. Iz kratkovidnega premišljevanja obla našega duha prehaja v intuitivno doumevanje in v »teleskopsko duhovno opazovanje«. S koraki nadnaravne ljubezni se po stopnišču Svetega Duha dvigamo k Bogu. S koraki nadnaravnega spomina na Boga, to je s krepostjo upanja, postopoma odpravljamo ekscentričnost svojega umskega in čutnega spomina in tudi sami sebe napravljamo za nekakšno stopnišče, po katerem izstopamo iz zunanjih stvari in se vzpenjamo vase ter iz sebe težimo k Bogu… Ko duh zapušča telesne podobe in prehaja vase, to ni majhen vzpon… Kadar pozabljamo na znane stvari, spoznavamo nepoznane resničnosti… Spominjamo se pozabljenih reči, se razvedrimo po žalosti in smo kar nerazpoloženi za veselje… Z vzponom na goro kontemplacije vstopamo v neznani notranji svet skrivnosti, v skrivnost samega sebe, iz sebe pa v skrivnost Boga…