V javnem življenju je bil Aljaž zagovornik narodne sloge. Bil je zelo naklonjen Simonu Gregorčiču, katerega delo je visoko cenil in ga po kritiki Antona Mahniča v Dvanajstih večerih štel za krivično zapostavljenega, ter ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju. Sprva je bil kritičen do političnega delovanja na izrecno katoliški osnovi; ni se strinjal z ostrim pisanjem časnika Slovenec proti duhovnikoma Tomu Zupanu in Ivanu Žlogarju, ki sta nasprotovala ločevanju duhov med rodoljubi. O tem je pisal celo knezoškofu Jakobu Missii, ki mu je poslanico vrnil, za narodno slogo pa se je potem zavzel tudi pri enem najdejavnejših voditeljev Katoliške narodne stranke Ignaciju Žitniku. Kot eden redkih duhovnikov na Kranjskem se Aljaž ni solidariziral z Antonom Mahničem. Toda vedno hujše in čedalje bolj surove gonje proti katoliški cerkvi in hierarhiji, ki jih je pod zaščito Ivana Tavčarja v Slovenskem narodu izvajal Miroslav Malovrh, so ga politično pasivizirale; svoje javno delovanje je omejil na poklic, kulturo in planinstvo.

Aljaž se je že zgodaj navdušil za glasbo. V gimnaziji je Aljaž pel v kvartetu (1. tenor), v 8. razredu je že vodil gimnazijski zbor; tedaj je obiskoval skladatelja Gregorja Riharja st. Na Dunaju je pel v zboru slovenskih študentov, ki je nadaljeval tradicijo Slovenskega pevskega društva Davorina Jenka, v Ljubljani pa kot bogoslovec v stolnici, čitalniškem in semeniškem zboru (tudi pevovodja). V Tržiču je učil zbor čevljarskih pomočnikov in pozneje meščanskega, ki je začel peti v slovenskem jeziku; mdr. je vpeljal božično Franza Gruberja Sveta noč, blažena noč (ki jo je tudi prevedel) že pred 1885, ko jo je Anton Foerster objavil v Cerkvenem glasbeniku. Na Srednji Dobravi se je pridružil cecilijanskemu gibanju; sodeloval je pri cecilijanskih shodih v kranjski okolici, se jih udeleževal v Ljubljani, zagovarjal Foersterja pred nasprotniki in šel z njim 1884 na shod v Gorico. Vnet za orgelsko glasbo in sam orglavec je dal v precejšnji meri na lastne stroške postaviti nove orgle na Srednji Dobravi (ok. 1882) in na Dovjem (1914, dokončane 1916; z 21 registri, avtor načrta za omaro je bil arhitekt Ivan Vurnik).

Razširjal je zborovsko petje. Leta 1896 je dobil dovoljenje za natis svojih skladb; Glasbeni matici je zanje plačal 400 goldinarjev. Pri Mohorjevi družbi je potem objavil prvi del Slovenske pesmarice (drugi del je izšel 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev. Izdaja je pozitivno vplivala na nastajanje pevskih zborov na podeželju ter bila pomembna zaradi širjenja slovenske umetne pesmi med ljudstvom. Na Dovjem je ob močni spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Kot prvo je objavil skladbo Občutki (za moški zbor, besedilo Lovro Toman), ki ji je potem sledilo še več posvetnih zborov. Trinajst svojih kompozicij je objavil v Slovenski pesmarici. Ustvarjalno se je še bolj razživel po 1904, ko je objavljal čedalje pogosteje (npr. Mešani in moški zbori – 56 pesmi v 9 zvezkih; 8. in 9. zvezek sestavljajo skladbe na besedila njemu posebej ljubega pesnika Simona Gregorčiča). Cerkvenih kompozicij je objavil malo, precej pa jih je ostalo v rokopisu (kakor tudi nekaj posvetnih). Skladateljski vzor mu je bil Anton Foerster, ki mu je pregledoval skladbe in jih po potrebi popravljal. Kot skladatelj se uvršča med slovenske romantične ustvarjalce, ki so se najmočneje izrazili v krajših zborovskih skladbah. Številne njegove pesmi so ponarodele, med najznačilnejšimi so Oj, zbogom ti planinski svet, Ujetega ptiča tožba, Na dan (Gregorčičeva besedila) in Triglav (besedilo je prispeval Matija Zemljič), ki je slovenska planinska himna. Posebno zadnji dve kompoziciji sta bili pomembni za slovensko narodno gibanje.

Kot ljubitelj visokogorja se je Aljaž na Dovjem začel še bolj vneto kot prej ukvarjati s planinstvom, ki se je tedaj razvijalo pod pokroviteljstvom nemškega združenja Alpenverein (mdr. je postavljalo nemške napise, gorski vodniki pa so morali govoriti nemško, tudi če so bili Slovenci). Da bi Slovencem ohranil Triglav, na katerega se je prvič povzpel 1887, je rojake neutrudno navduševal za planinstvo; še posebej pomemben je bil njegov govor O Triglavu in okolici 1896 v Narodnem domu v Ljubljani (Planinski vestnik, 1922, 2–5). Bil je pobudnik številnih planinskih gradenj (večkrat je izdelal načrte ali pri njih sodeloval); najbolj znano je zavetišče Aljažev stolp vrh Triglava (2864 m, triangulacijska točka; Aljaž je za 1 goldinar odkupil zemljišče od občine Dovje in izdelal načrte za stolp, ki ga je nato podaril Slovenskemu planinskemu društvu),… Delal je vedno brezplačno; domače in tuje gornike je neštetokrat prijazno sprejel in pogostil, ponesrečene pa pokopal na Dovjem. V veliki meri je bilo po njegovi zaslugi 1921 na vrhu Triglava že 1500 obiskovalcev (ok. 1860 komaj 1 ali 2). V Planinskih spominih je opisal lepoto Vrat in Triglavskega pogorja….

(vir. Slovenski biografski leksikon)