Odpravljamo se na pot iskanja večne Resnice in Lepote, Boga. Odpravljamo se na pot skupaj z Marijo, Jezusovo in našo Materjo, za katero verjamemo in vemo, da živi pri Bogu in to Resnico najbolje pozna, saj jo je po milosti Božji rodila v Jezusu Kristusu. Po Njem nam bo približala tudi nebesa. Kako bomo to Resnico iskali? Tako, kot nam je Jezus naročil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20)… Kadar molimo in Boga upoštevamo po Marijinem zgledu, se vedno zberemo v Njegovem imenu. Verjamemo, da je pri molitvi z nami tudi Marija, Jezusova in naša Mati, da skupaj z nami moli in da tudi prosi za nas… Molitev nas naredi bolj pozorne na bistveno v našem življenju in nam pomaga, da bi se ognili tistemu, kar nas zavaja od bistvenega. Nekateri morda mislijo, da se kristjani z molitvijo umikamo svetu, a v resnici mi le želimo v tem svetu še bolje prepoznati obličje usmiljenega Boga Očeta, obraz Jezusa samega, čigar last je zemlja in vesolje…, da bi ga mogli slediti v nebesa.
Želimo ga posnemati… Njegov obraz je v svetu pogostokrat iznakažen. Nikakor ni vedno lep. Če ga ne bomo opazili v revežu, pomoči potrebnemu, ki je lahko tudi otrok, okuženi bolnik ali pa starec ali starka, bomo daleč od Njega in tudi daleč od nebeškega kraljestva. Če si res želimo, da bi kot On zaživeli polno življenje, se ne bi smeli kot vrtavka izgubljati pri nebistvenem, saj nas bo to odvrnilo od prave poti in nas pahnilo v praznoto niča. Tudi nam bo vzelo preveč časa, ki je pravzaprav Božji čas…
Na poti k Bogu se seveda tudi ustavimo in premislimo svojo pot. Takrat bi radi vstopili v svetišče živega Boga, ki je vedno bil, ki je in ki bo, bivajoči, kakor se je razodel že Mojzesu… Po milosti Božji bomo mogli vstopiti v svetišče, če bo taka božja volja. Čeprav smo pred Bogom kakor nič, smo v Njegovi roki.. in v njej smo resnični, dobri, lepi.. Vso resničnost, lepoto, dobroto, pravičnost, svetost… prejemamo samo od Njega… Lahko bi ga tudi ljubili, ker je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). A upam, da se ne bomo hvalili s tem, kar ni naše, ampak Božje. Gorje, če bi reklamirali kaj drugega razen svoj greh, saj ne le po Božjem stvarjenju nas iz nič, ampak tudi po Jezusovem odrešenju ni ničesar zares našega, saj smo bili tudi mi sami iz ničevosti »odkupljeni za drago ceno« (prim. 1 Kor 6,20). Jezus je na križu za naše grehe poravnal dolg. Zato naj bi se mu zahvaljevali in ga v svojem življenju poveličevali… Poravnal je ta dolg, ker nas je hotel imeti zase (kot pravi sveti Avguštin): Zato je »nemirno naše srce, dokler v Njem ne počiva.« In tudi srečanje z Bogom (če in ko do njega pride) ne bo nikoli naša zasluga, ampak čista Božja milost. Kljub temu pa verjamemo, da On, seveda drugače kot mi po njem, po Božje hrepeni po nas. Ker smo prepričani, da nas ima rad, zaupamo, da bomo, ko spet pride k nam, saj nam je to obljubil (prim. Apd 1,1), mogli počivati na Njegovem srcu.