Približujemo se koncu bogoslužnega leta. Dan ubogih na predzadnjo nedeljo je klic, da bi prišli iz svoje cone udobja in opazili poleg sebe  različne razsežnosti uboštva, revščine, neenakosti, ki povzročajo mnoga trpljenja in so za mnoge vzrok za pohujšanje. Pomoč ubogim in skrb za nemočne in najbolj ranljive je globoko vpisana v krščansko ljubezen, h kateri nas Kristus kliče v Cerkvi in nam jo hkrati podarja. Vse to nas tudi usmerja, da bi premišljevali o krhkosti in minljivosti človeškega življenja na zemlji.

Človeka vedno zanima, kaj je na koncu, radi bi vse vnaprej vedeli in predvideli, da bi se lažje pripravili in se izognili negotovosti. V današnjem evangeljskem odlomku nam Jezus govori o veliki stiski, ki bo vladala na svetu, preden bo nastal neke vrste »konec«. V kolikor živimo naše zemeljsko življenje v duhu vere, ki nam daje poroštvo večnosti, sploh ne čakamo na konec, pač pa živimo v upanju na Kristusov prihod v slavi. Čeprav Kristus napove veliko stisko, nato dodaja: »Takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26). Ta prihod Jezusa v slavi je izpolnitev krščanskega upanja in navdaja naša srca z veseljem. Koliko stisk smo že prestali. Ali smo v teh težkih trenutkih videli Kristusa, ki nam prihaja naproti z močjo in slavo? Zdi se mi, da nas ta beseda prav vabi, da če se nekdo danes nahaja v stiski, preizkušnji in trpljenju, naj dvigne svoj pogled, ker danes Gospod prihaja med nas, da bi nam podaril svojo moč, da bi nas dvignil iz sužnosti greha v slavo Božjih otrok. Ta beseda je vesela novica za vsakega, ki veruje, da so nam v Kristusu odpuščeni naši grehi. Poklicani smo, da bi se v nas razodela ljubezen Boga, ki je naš Oče. Bog nas je izvolil, zato upajmo, da nas bo tudi razkropljene zbral v eno…                

Poglejte, kako živi ta svet, ki nas hoče okužiti s svojim strahom in obupom. Zakaj se ljudje odtujujejo, zdrsnejo v površno življenje, deloholizem, hitenje, droge itd? Če nimaš jasnega cilja, neke perspektive pred sabo, ampak iz dneva v dan samo napor, stiske in zavest, da se približuješ koncu, takrat življenje nima smisla. Vsak dan poslušaš ali bereš slabe novice, povezane z nesrečami, podnebno krizo, spremembami na slabše itd. Ob takih novicah in dogodkih se vsiljuje misel, da se približujemo koncu, da verjetno ni pomoči in rešitve za človeštvo ali za našo civilizacijo… A Jezus nam pravi tudi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Kako trden je temelj Božje besede. Tisti, ki so zasidrali svoje upanje v to Besedo, ki je bila v začetku pri Bogu, ki je meso postala in med nami prebiva, ne bodo nikoli razočarani… Pri sv. maši kličemo: »Pridi, Gospod Jezus! Marana tha!« Naj zaživi v nas hrepenenje, da bi srečali Gospoda, ki prihaja.