Poznati samega sebe ni težko, a je utrudljivo: zahteva potrpežljivo delo izkopavanja po notranjosti. Zahteva zmožnost, da se zaustavimo, da »izključimo avtomatičnega pilota«, da si pridobimo zavest o lastnem načinu delovanja, o čustvih, ki so v nas, o tekočih mislih, ki nas pogojujejo, pogosto ne da bi se tega zavedali. Zahteva tudi, da razlikujemo med čustvi in drugimi zmožnostmi. »Čutim« ni isto kot »sem prepričan«; »čutim, da bi« ni isto kot »hočem«. Tako pridemo do tega, da si priznamo, da je pogled, ki ga imamo o samih sebi in o resničnosti, včasih nekoliko izkrivljen. To spoznati je prava milost! Mnogokrat se namreč utegne zgoditi, da napačna prepričanja glede resničnosti, ki temeljijo na izkušnjah iz preteklosti, močno vplivajo na nas in s tem omejujejo našo svobodo, da bi se podali v tisto, kar resnično velja v življenju…

Zato je, dragi bratje in sestre, pomembno, da se poznamo, da poznamo gesla (le password) našega srca, to, na kar smo bolj občutljivi, da bi se ubranili pred tistim, ki prihaja s prepričljivimi besedami, da bi manipuliral z nami, a tudi zato, da bi prepoznali, kaj je v resnici za nas pomembno, tako da to razlikujemo od tistega, kar je trenutno v modi, ali od vpadljivih in plitvih sloganov…

Pri tem nam pomaga izpraševanje vesti, a ne mislim na tisto izpraševanje vesti, ki ga vsi opravimo, ko gremo k spovedi, nikakor ne. To je: »Grešil sem v tem, v onem…« Ne. Splošno izpraševanje vesti o dnevu: kaj se je v mojem srcu dogajalo v tem dnevu?

»Zgodilo se je veliko reči…« Kaj? Zakaj? Katere sledi so pustile v srcu? Opraviti izpraševanje vesti, se pravi to lepo navado, da v miru preletimo, kaj se dogaja med našim dnevom, s tem da se naučimo prepoznavati, kaj je v vrednotenjih in izbirah tisto, kaj imamo za bolj pomembno, kaj iščemo in zakaj, in kaj smo na koncu našli. Predvsem pa, da se naučimo prepoznati, kaj mi nasiti srce. Ker samo Gospod nam lahko potrdi, koliko smo vredni. Vsak dan nam to pravi s križa: umrl je za nas, da bi nam pokazal, koliko smo vredni v njegovih očeh. Ni prepreke ali polomije, ki bi mogla preprečiti njegov nežni objem. Izpraševanje vesti pomaga veliko, ker tako vidimo, da naše srce ni pot, po kateri bi šlo kar koli, ne da bi za to vedeli. Ne. Videti: kaj je šlo danes? Kaj se je zgodilo? Kaj mi je vzbudilo odgovor? Kaj me je razžalostilo? Kaj me je razveselilo? Kaj je bilo slabo in če sem storil kaj hudega drugim. Gre za to, da vidim potek čustev, privlačnosti v svojem srcu preko dneva…

Res je, da nihče ne bi hotel biti zapuščen, žalosten. Vsi bi hoteli imeti vedno veselo, radostno in zadovoljno življenje. A vseeno to, čeprav ni mogoče – ker ni mogoče -, ne bi bilo niti dobro za nas…