Podoben čudež se je zgodil v Ludbergu na Hrvaškem. Ko je neki duhovnik maševal, je po spremenjenju hostije v Kristusovo telo, podvomil  v resničnost spremenitve. Ko se je hotel obhajati v času obhajila, je tekočina v kelihu zadobila vidno in naravno barvo krvi. Zaprepaščen nad čudežem je do smrti skrival to skrivnost, pred smrtjo pa le naročil, naj Sveto kri hranijo v župnijski cerkvi Svete Trojice v Ludbergu. Po tistem so se v tem mestu zgodili mnogi čudeži. Cerkev je ta evharistični čudež priznala in Ludbergu podelila mnoge odpustke. V času kuge l. 1739 so se v hrvaškem saboru zaobljubili, da bodo v Ludbergu zgradili kapelo Predragocene Kristusove krvi, a te zaobljube kljub prenehanju kuge takrat dolgo niso izpolnili. Kasneje so končno jo…

Nekateri romarski kraji so dobili celo ime po Sveti krvi (Heiligenblut). V kripti pod glavno ladjo se nahaja grob sv. Briciusa, ki naj bi v 10. stoletju iz Bizanca tja prinesel dragoceno steklenico s Kristusovo Krvjo. Čudežev na teh krajih Cerkev navadno ni preiskovala, ni pa ovirala ljudskih pobožnosti, ki so izvirale iz prave vere.

Nov polet je dobilo češčenje žive Jezusove krvi v 19. stoletju. Sv. Vincenc Marija Strambi (1745-1824), škof v Civitavecchiji nad Rimom, je s spominjanjem na Jezusovo Rešnjo kri, prelito na križu, spreobrnil mnogo grešnikov. Njegovo misel je z apostolsko vnemo uporabljal sv. Gašper del Bufalo (1780-1837) in z njo obnavljal opešano vernost v rimskem okolišu. Že od svoje nove maše (1808) je najrajši govoril o človeški rešitvi po presveti Krvi in leta 1815 s tem naslovom ustanovil posebno redovno družino. Leta 1834 se ji je pridružila še ženska veja častilk presvete Kristusove krvi. Ko je papež Pij IX. opazil zveličavne sadove teh ustanov, je po svoji vrnitvi v Rim leta 1849 uvedel za vso Cerkev praznik Presvete krvi. Obhajali so ga na prvo nedeljo v juliju, sv. Pij X. pa je leta 1913 praznik prestavil na 1. julij. Papež Janez XXIII. se je sam rad spominjal človeškega odrešenja po Božji krvi, preliti iz usmiljene božje ljubezni do grešnikov. Za vso Cerkev je potrdil in priporočil litanije Presvete krvi.

Zakaj je kljub temu nova ureditev bogoslužnega koledarja opustila praznik 1. julija? Preprosto zato, ker Cerkev želi, da vsa praznovanja čim tesneje navezujemo na živo Jezusovo osebo, ki je za nas vir božjega življenja v dušah.

Popoln smisel češčenja Presvete krvi dosegamo v Cerkvi na več načinov. Že med praznovanjem svetega tridnevja do Jezusovega vstajenja z živo vero obnavljamo spomin na Jezusovo kri, ki jo je prelil na Oljski gori, ob bičanju, pri kronanju s trnjem, na križevem potu in pri križanju do trenutka, ko je iz prebodene Jezusove strani pritekla kri in voda. S tem je Zveličar, Božje jagnje, utrdil novo zavezo v svoji krvi in po vstajenju postal vir življenja po svoji Besedi: Kdor jé moje meso – kruh življenja – in pije mojo kri, ima večno življenje v sebi (Jan 6,54). Ta misel je temelj posebnega praznika svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi. In tudi o praznovanju povišanja sv. Križa (14. septembra) – Kristusov križ najpomembnejša relikvijoa – se nam vnovič razodeva zmagoslavna moč Jezusove krvi, prelite na križu. Vsa ta praznovanja nas opozarjajo na popolnost božjega odrešenja po učlovečenem Bogu, ki je prelil svojo kri iz ljubezni do nas, na kar nas opozarja praznik Jezusovega Srca.

Ob tolikšnem praznovanju polne skrivnosti našega odrešenja nam poseben praznik Presvete krvi ne dodaja nič novega in more zato odpasti. Že od drugod vemo, da je Kristusova kri zaslužila božje češčenje, prav pa je, da to vero vedno povezujemo s Kristusom, ki je vir božjega življenja v dušah. Češčenja Božje krvi Cerkev s tem ni opustila in mašne molitve »v čast Jezusovi krvi« so še naprej v Rimskem misalu.

Litanije presvete Rešnje krvi sklenemo:
S svojo krvjo, Gospod, si nas odrešil in nas našemu Bogu napravil za kraljestvo. Molimo. Bog, naš Oče, z dragoceno krvjo svojega Sina si odrešil ves človeški rod. Ohrani v nas delo svojega usmiljenja, da bomo trajno obhajali skrivnost odrešenja in prejemali njegove sadove. Po Kristusu, našem Gospodu. – Amen.