Tabujsko je tudi vprašanje, kako naj bi se priseljenci v Sloveniji integrirali. Ob velikem številu tuje delavne sile in odsotnosti priselitvene politike in učinkovitih integracijskih programov se dogaja nekaka internacionalizacija slovenskega javnega prostora – v državi postaja angleščina drugi jezik. V nekaterih knjižnicah izposodijo mladim bralcem več knjig v angleškem kot v slovenskem jeziku. Ob odsotnosti vzgoje narodne zavesti  v šolah na eni strani in občutka ogroženosti na drugi se pojavlja nekultivirana narodna zavest oz. nacionalizem, ki se manifestira v obliki raznih »vard« in »vaških straž«. Tako levičarski kot desničarski politiki se prav nič ne bojijo globalizacijske angleščine, ki se košati v vsem javnem prostoru in vdira tudi v sintakso njihovega jezika. Levičarjem je slovenska narodna identiteta že vnaprej nekaj sumljivega, desničarji pa bi reševali slovenstvo s tem, da bi zavirali gojenje maternega jezika in kulture pri priseljencih.

Mnogi o demografski zimi sicer govorijo, a bolj kot o pojavu, ki mu ne vemo ne vzroka ne zdravila. Kot o nekakšni usodi, ki nas je doletela. Liberalna stran o staranju prebivalstva, o izgubljanju narodne in verske identitete, noče videti skoraj nobene težave. Širi se nekak anacionalni in celo protičloveški cinizem: če ne bomo govorili slovensko, se bomo pač sporazumevali v kakem drugem jeziku; če ne bo več Slovencev, bodo pač drugi; in če ne bo na Zemlji ljudi, bodo pa druga živa bitja. Človek se je na Zemlji že tako preveč razmnožil in ogroža ravnovesje v naravi.

Če hočemo trend obrniti, moramo najprej biti prepričani, da je dobro in osrečujoče ohranjati svojo narodno identiteto. Odgovor na vprašanje, zakaj biti zaveden pripadnik naroda, v katerega si se narodil, ni enostaven. Odgovori raznih nacionalističnih ideologij in rasnih teorij o tem, da je tvoj narod in ti z njim nekaj boljšega, da si že po krvi ali pripadnosti kaki civilizaciji boljši od drugih, niso le zmotni, ampak tudi nevarni. Pravi odgovor nam daje krščanstvo, ki nas uči, da je vse, kar smo, božji dar. Tudi narodnostna identiteta. Zato je prav s hvaležnostjo ta dar živeti kot član skupnosti, v katero si narojen. Kot tak najlažji uresničiš svoje človeško poslanstvo.

Na simpoziju, posvečenem 70-letnici Slovenske kulturne akcije, je prof. Andrej Fink  začel svoj prispevek z vprašanjem: Zakaj cveti lipa? In navajal nanj zelo različne vprašljive odgovore. Npr. zato, da ljudje nabiramo čaj ali da nam je v senci pod dišečo lipo prijetno… A trezna misel takoj presodi, da taki antropocentrični odgovori niso pravi, da cvetenje lipe ni tu zaradi nas ljudi, ampak zaradi nje same, da cveti zaradi življenja samega, ki je nedoumljiva skrivnost. Prav tako je z življenjem kakega naroda in zato odgovor na vprašanje o njegovem smislu ne more biti ne koristnosten ne ideološki, ampak je lahko le hvaležnost za čudoviti dar, da sem to, kar sem; veselje in čudenje, da sem narojen v neki narod. Podobno misel je zapisal Srečko Kosovel: Živeti, živeti je smisel življenja. Živeti, in ne životariti, polno živeti. Gojiti veselje do življenja in ga udejanjati. Cveteti in roditi sadove. V tem je smoter in sreča.

Kaj potrebujemo Slovenci, da obrnemo trend, ki nas vodi v narodovo smrt? Najprej lahko rečemo, da ne gre toliko za politično kot za moralno vprašanje – tako vladajočih kot vseh prebivalcev države. Zato ni najpomembnejše vprašanje, katera politična opcija bo zasedla vladne palače na Gregorčičevi v Ljubljani, ampak če bo z zgledom in zakonodajo podpirala družino in veselje do življenja. Doslej v tem oziru Slovenci nismo imeli sreče: mnogi naši državni voditelji niso bili zgled urejenega družinskega življenja in velik del zakonodaje ni prijazen do družine in otrok in ne podpira veselja do življenja.                

Poleg zgleda je zelo pomembno tudi to, da si narodni voditelji ne zatiskajo oči pred resnico o demografski zimi in da imajo jasno vizijo, kako prebroditi rdeče morje bele smrti. Zelo pomembno je, da znajo nagovoriti državljane in jim natočiti čistega vina o neprijetni resnici in jih hkrati navdušiti za spremembo življenjskega sloga. Kot vsaka pot navzgor je tudi ta težka in kot taka nepopularna, saj terja odrekanje. Če hočemo več življenja, bo treba več časa, energij in denarja nameniti domu in družini, manj potovanjem in proizvodnji –potrošnji materialnih dobrin.