Župnijski list Kamne Gorice in Dobrave 2024/11

Matej piše svoj evangelij za judovski in judovsko-krščanski svet. Zato je njegov namen prikazati nepretrganost Stare in Nove zaveze. Stara zaveza se približuje Kristusu; v njem se izpolnijo obljube. Notranja povezanost med pričakovanjem in izpolnitvijo postane obenem dokaz, da je zares Bog tisti, ki deluje, in da je Jezus od Boga poslani Odrešenik sveta. Zaradi te perspektive mora Matej razviti zgodbo o otroštvu, začenši z likom sv. Jožefa; da bi pokazal, da je Jezus Davidov Sin, obljubljeni potomec, ki daje nadaljevanje Davidovi rodbini in ki jo preoblikuje v Božje kraljestvo na svetu. Rodovno drevo nas pripelje od Davida do Jožefa. Jožefa angel v sanjah imenuje Davidov sin (Mt 1,20). Zaradi tega bo Jožef tisti, ki bo dal Jezusu ime: »Posvojitev je dovršena, ko posvojencu damo ime…«

Prav zato, ker želi Matej pokazati na povezanost med obljubo in izpolnitvijo, stoji ob Jožefovem liku Devica Marija. Obljuba, ki jo je Bog dal po preroku Izaiju kralju Ahazu, ko je bil v oblasti dvoma, a ob grožnji pred prihodom sovražne vojske ni želel prositi Boga za znamenje, do tedaj ni bila razložena in je ostala nerazumljiva. Gospod »sam vam bo dal znamenje: Glej mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel (Bog z nami) » (Iz 7,14). Nihče ne more reči, kaj bi lahko v zgodovinskem kontekstu Ahazovega kraljestva pomenilo to znamenje, namreč ali je bilo dano, v čem je obstajalo. Obljuba obilno presega to uro. Nad Izraelovo zgodovino je svetila kot zvezda upanja, ki je usmerjala poglede v prihodnost, proti še neznanemu. Za Mateja je bila zastor dvignjen, ko se je Jezus rodil iz Device Marije: tedaj je bilo dano znamenje. Tej drugi črti obljube se sedaj pridruži novo ime, samo tisto, ki daje Jezusovemu imenu ves pomen in globino. Če se otrok iz Izaijeve obljube imenuje Emanuel, je okvir Davidove obljube s tem že razširjen. Kraljestvo tega otroka presega to, kar bi lahko Davidova obljuba dala upati: njegovo kraljestvo je Božje kraljestvo samo; delež ima pri vesoljnosti Božjega kraljestva, saj je v njem sam Bog stopil v zgodovino sveta. Napoved, ki se v pripovedi o spočetju in Jezusovem rojstvu na ta način pojavi, se bo ponovila samo še v zadnjih vrsticah evangelija. Med svojim zemeljskim življenjem je bil Jezus poslan samo v Izraelovo hišo, ne še k poganom. Po svoji smrti na križu, že vstali od mrtvih pa pravi: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence… in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19sl.). Tukaj se kaže kot Bog z nami, čigar kraljestvo obsega vse narode, ker je samo en Bog za vse. Zato v pripovedi o Jezusovem spočetju Matej na enem mestu preoblikuje Izaijevo besedo. Nič več ne reče: ona (devica) mu bo dala ime Emanuel, temveč: imenovali ga bodo Emanuel, Bog z nami. Z »imenovali ga bodo« se kaže prihodnje občestvo vernih, Cerkev, ki bo po tem imenu klicala Jezusa. V pripovedovanju sv. Mateja je vse osredotočeno na Kristusa, saj je vse osredotočeno na Boga. Veroizpoved je to upravičeno tako razumela, Cerkev pa posredovala naprej. A ker je Bog z nami, imata tudi varuha obljube, Jožef in Marija, ključen pomen. Jožef simbolizira Božjo zvestobo v obljubi Izraelu, Marija pa pooseblja upanje človeštva. Jožef je oče po postavi, Marija pa je mati v svojem telesu; od nje je odvisno, da je Bog resnično postal eden izmed nas.

Svoj pogled zdaj usmerimo k Lukovi verziji Jezusovega spočetja in rojstva – ne zato, da bi tu razlagali to zelo bogato besedilo, ampak samo, da bi zajeli njegov poseben odnos do veroizpovedi. Omejil se bom na odlomek oznanila Jezusovega rojstva, ki ga je naznanil nadangel Gabriel (Lk 1,26-38). Prek angelovih besed Luka daje čutiti skrivnost Trojice in tako daje temu dogodku središčno teološko mesto, okoli katerega se, tudi v veroizpovedi, vrti vsa zgodovina odrešenja. Otrok, ki se bo rodil, se bo imenoval Sin Najvišjega, Božji Sin; Sveti Duh, moč Najvišjega, bo skrivnostno izvršil svoje spočetje: tako gre za vprašanje Sina, in posredno Očeta in Svetega Duha. Luka uporablja za prihod Svetega Duha nad Marijo izraz »obsenčiti«. S tem namiguje na starozavezna besedila o svetem oblaku, ki je lebdel nad shodnim šotorom ter pomenil prebivališče Boga. Marija je predstavljena kot novi sveti šotor, skrinja nove zaveze. Njen da postane kraj srečanja, v katerem Bog prejme prebivališče na svetu. Ta Bog, ki ne prebiva v hiši iz kamnov, živi v tistem da, ki ga je s telesom in dušo izrekla Marija; tisti, ki ga svet ne more zaobjeti, lahko v celoti prebiva v človeškem bitju… … Motiv novega templja, nove skrinje zaveze, še posebej v angelovem pozdravu Mariji, Luka večkrat osvetli: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). Danes je komaj še sporno, da se angelova beseda, ki jo posreduje Luka, nanaša na besedo obljube iz preroka Sofonija 3,14, ki se obrača na Sionsko hčer in ki ji naznanja prebivanje Boga v njej. S tem pozdravom je Marija kot Sionska hči v osebi in obenem kot kraj, kjer prebiva Bog, kot svet šotor, nad katerim se zadržuje oblak Božje navzočnosti. Cerkveni očetje so ponovno uporabili to misel, ki je potem zaznamovala tudi ikonografijo (upodabljanje). Sveti Jožef, ki nosi cvetočo palico, je predstavljen kot veliki duhovnik, kot arhetip krščanskega škofa. Marija je živa Cerkev. Nad njo pride Sveti Duh, in ona tako postane novi tempelj. Jožef, pravični, je poklican za varuha skrivnosti – za družinskega očeta in čuvaja svetišča, ki je Devica, in Logosa (Božje Besede) v njej. Na ta način dobimo podobo škofa, ki mu je zaročenka zaupana; ne more razpolagati z njo, ampak je ona pod njegovim varstvom. Tu je vse osredotočeno na troedinega Boga in prav zaradi tega Jožefova navzočnost v zgodovini postane posebej očitna in otipljiva v skrivnosti Marije in Cerkve… In še ena točka Lukovega Oznanjenja se mi zdi pomembna za našo temo. Bog zahteva da človeškega bitja. S človekom ne razpolaga z močjo. V človekovem stvarjenju je ustvaril svobodnega »nasprotnika«, in da lahko ustanovi svoje kraljestvo, ki ni utemeljeno na njegovi zunanji moči, temveč na človeški svobodi, potrebuje svobodo svoje stvaritve.

(se nadaljuje)