Župnijski list Kamne Gorice in Dobrave 2024/9

V letu 2025, ki je pred nami, se bomo spominjali tudi 1700. obletnice prvega nicejskega koncila, ki ga je v mestecu Niceja pri Konstantinoplu (sedaj je to mestece Iznik pri Istanbulu v Turčiji) sklical takratni rimski cesar Konstantin. Na tem koncilu so koncilski očetje obsodili krivo vero arijanstva in prvič jasno definirali, v Koga kristjani verujemo.

Po Konstantinovi smrti leta 337 so bili številni sklepi tega koncila postavljeni pod vprašaj, leta 381 pa so jih na carigrajskem koncilu dokončno potrdili. V cerkveni zgodovini Nicejski koncil velja za prvi ekumenski koncil, pravoslavna cerkev pa obhaja spomin na ta koncil vsako leto na šesto nedeljo po veliki noči. Katoličani pri vsaki nedeljski sveti maši po pridigi izpovemo nicejsko-carigrajsko veroizpoved – da ne bi pozabili, v Koga verujemo.

Da bi vsebino naše vere v pripravi na sveto leto 2025 še bolje premislili, bom v oznanilih pričel objavljati odlomke iz pridig in homilij pokojnega papeža Benedikta XVI., ki jih je pred 20. leti izdala Marijina kongregacija slovenskih duhovnikov in bogoslovcev v knjigi GOSPOD NAM JE BLIZU. V njej nam pokojni papež, po besedah spremne besede dr. Primoža Krečiča, želi »približati Boga, ki nam je še posebej blizu v zakramentu svete evharistije. Papež pravi, da ga ne smemo pustiti čakati, ampak moramo stopiti k njemu, ki ne želi biti za nas samo na zunaj, Bog v sebi in zase, ampak Bog v našem človeškem telesu, po našem duhovnem odnosu in privolitvi. V teh razmišljanjih nam želi sveti oče predstaviti in osvetliti veliki zakrament svete evharistije kot spreminjanje smrti v življenje po ljubezni. Tako je sveta evharistija zdravilo nesmrtnosti in premagana smrt. Jezus, ki je Božji Sin in človek, prinaša po daru ljubezni preoblikovano smrt v življenje. S tem nam omogoča vstop k Očetu in polaga temelje za novo krvno bratstvo, občestvo med Bogom in ljudmi, ki ga ne bi mogli sami vzpostaviti. Papež pravi, da je to tragika, ki visi nad toliko verstvi, ki imajo nejasen odgovor na ta krik. Evharistija je dotik smrti in zmaga nad njo, obenem pa tudi prostor praznovanja, kajti samo, kjer smrt najde odgovor, moremo resnično praznovati in postati svobodni.

Veličina Kristusove daritve je v tem, da ne ostane ločena od nas, kar bi nas omejilo na pasivnost, ampak je z nami, nas nosi, se z nami poistoveti. Naš greh postane Kristusov in Njegovo življenje naše življenje. On tako rekoč zbira našo revščino, bolečino, upanje, pričakovanje, da moremo skupaj z njim darovati. Dejansko je prava daritev, molitev, hvalnica Bogu, v kateri se zahvaljujemo za vse, kar nam je storil v zgodovini, in se veselimo rodovitnosti njegove milosti.

Vendar pa papež poudarja, da same besede postavitve ne zadoščajo za evharistijo, pridružiti se mora še vstajenje od mrtvih, v katerem Bog prevzame smrt in jo naredi za vrata v novo življenje. Tako se smrt, nelogičnost in paradoks preoblikujejo v privolitev, v dejanje ljubezni in češčenja. Vsi obredi črpajo moč iz velikonočne skrivnosti in vodijo k ustvarjanju  nove povezave med nebom in zemljo, med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Samo Kristus more izreči besede: ‘To je moje telo’ in s tem objeti vse čase in vse ljudi. Papež naglaša, da vzvišenost evharistije ni odvisna od naše pripravljenosti, pomembno pa jenaše hrepenenje, priprava, ki jo v nas uresniči sam Kristus.